Včerajšnje enajsto mesto se morda zdi kot nič posebnega. Še posebno za Tejo, ki na tekmah posameznic na svetovnih pokalih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah šteje že petdeset uvrstitev med deseterico. S strani bi lahko dodali – »če«. Njene sanje so bile zadeti ničlo. Brez pribitkov dveh kazenskih minut bi bila okrog vratu srčne Ihanke nova kolajna in morda celo vstop v klub »zero IBU«, kamor vpišejo največje legende biatlona.
A v biatlonu ni »čejev«, ni čudežev. Tek je osnova. Gregorinova je včeraj dosegla 18. tekaški čas dneva. Raven sezone. Zlata lepotica Darja Domračeva, dominantna v smučini, je bila v močni odjugi za dve minuti in pol hitrejša. Zdi se veliko, vendar ni. Zaostanek krojijo tekmovalni pogoji. Težja konfiguracija in težji pogoji v odjugi vedno pomenijo večje časovne razlike. Sekunde se raztegnejo v minute. Za vse tekaške in biatlonske tekme v kompleksu Laura velja, da je v kilometru povprečno med 34 in 39 metri višinske razlike. Včeraj so biatlonke v petnajstih kilometrih s puško na rami premagale 550 metrov višinske razlike. Za Šmarno goro in pol!
S te plati je zanimiv podatek, da je bila trasa ženske zasledovalne tekme po konfiguraciji še najlažja med vsemi dosedanjimi disciplinami – na 12,5 kilometra skupaj 295 metrov višinske razlike – in smučina hitrejša, kar je pomenilo manjše časovne razlike. Prav v tej okoliščini se je ponujala priložnost večjemu številu biatlonk iz širšega kroga tekaških sposobnosti, kamor sodi najboljša slovenska biatlonka, saj so bile s tem bolj konkurenčne peščici izjemno hitrih. Take priložnosti so redke. Da jih je mogoče izkoristiti, je potrebno biti zelo potrpežljiv. Tudi dolga leta. Teja Gregorin je najboljši primer.
Tudi zato je enajsto mesto vredno spoštovanja in čestitk. Kot kolajna. Sedaj in ne kasneje, ko jih morda več ne bo, niti enajstih mest. To lahko pokaže že zgodovina. V Sočiju ni nobenega smučarskega tekača, in še kako je spoštovano časovno že odmaknjeno enajsto mesto Mateja Sokliča v Salt Lake Cityju 2002, doseženo v sprintu. Na teh igrah je kot tekačica sodelovala tudi Teja Gregorin, v sprintu dosegla 34. mesto in bila s štafeto s Petro Majdič, Andrejo Mali in Natašo Lačen deveta. Mejnik, ki ga bodo danes naskakovale tudi Vesna Fabjan in kolegice. Ker bronasta biatlonka v teku tedaj ni videla perspektive, čeprav je s četrtim mestom na nordijskem mladinskem svetovnem prvenstvu sodila med najboljše v generaciji, je že na pomlad olimpijskega leta vzela v roke puško in se takoj izkazala kot talentirana strelka. In kljub temu je kar dvanajst let čakala in upala. Dvanajst let, kar samo pri streljanju pomeni okoli 120.000 nabojev proti tarči oziroma 200 ur streljanja na polno po olimpijskem povprečju. Kapo dol.
