Če je Soči olimpijsko mesto, potem je v teh dneh Ihan olimpijska vas, verjetno ena najbolj olimpijskih na svetu. Da je res tako, potrjuje pet olimpijskih krogov, ki jih je neznanec pritrdil nad krajevno tablo. Odkar je Teja Gregorin osvojila bronasto kolajno, so Ihanci še posebno ponosni. Pa tudi na Klemena Bauerja in Petra Dokla. Ni slabo, vas s 700 prebivalci ima tri olimpijce, pa še Jerneja Damjana, ki je član ihanskega kluba.
Ob bronastem teku in streljanju Teje Gregorin je bila menda priljubljena gostilna v sosednjem Prelogu, v katero rad zahaja tudi Ihanec in domžalski župan Toni Dragar, polna in razposajena. Tam je bilo središče spontanega proslavljanja, medtem ko bo za organizirano zabavo čas po koncu olimpijskih iger. Ko je včeraj Gregorinova tekmovala na 15-kilometrski preizkušnji, ni bilo kakšne posebne evforije, kajti popoldanski čas ni najbolj primeren za to. A se je v Ihanu našlo nekaj navdušencev, ki so napeto spremljali tekmo, sklepali stave in napovedovali velik sprejem, ko se bo trenutno najbolj priljubljena sovaščanka vrnila domov.
Da bo res tako, je potrdil njen oče Janez Gregorin. »Sprejem bo takšen, da ga bo vredno videti,« je povedal, ko smo ga poklicali na Pokljuko. Je trener v enem od dveh ihanskih klubov in tudi med olimpijskimi igrami ni premora. Okoli 30 otrok in še nekaj mladincev mora pridno vaditi, da bodo nekoč podobno uspešni kot njihova vzornica. Ta je do uspehov prišla s trdim delom in umirjenim značajem. »Teja je vajena garanja. Vedno je bila mirna, nikoli preveč živahna. Jaz pravim, da je to njena kvaliteta,« je dejal Janez Gregorin, ki mu je všeč, da njegova hčer pred tekmami ne govori o velikih pričakovanjih in po uspehih ni evforična. Pravi, da je vse posvetila biatlonu oziroma smučarskemu teku. »Bo kar držalo, da je njeno življenje blizu asketskemu. Ne pozna ne ponočevanja ne družbe, če ima trening. Njen glavni moto je šport.« Svoj umirjen značaj je pokazala tudi v trenutkih velike sreče. Po tistem, ko je prečkala ciljno črto v zasledovalni tekmi, in dobrih 24 ur pozneje, ko je imela olimpijsko kolajno okoli vratu, ni kazala čustev. »Tako mirna, kot smo jo lahko spremljali po televiziji, je bila tudi, ko smo se pogovarjali po skypu. Bila je srečna, a še vedno v mejah svojega značaja,« je pojasnil ponosni oče, ki je hčerki pri treh letih kupil prve tekaške smuči. Že takrat se je začelo učenje, nato trening v klubu, pomembna prelomnica pa je sledila leta 2002, ko je po olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju iz tekaških vrst presedlala v biatlonske. »Potem ko smo naredili poskus streljanja, smo videli, da ima talent za to prvino. Zato je šlo potem načrtovanje proti biatlonski poti.«
Tudi ta pa se počasi končuje. Pri 33 letih Teja Gregorin razmišlja o koncu kariere. Da so letošnje olimpijske igre njene zadnje, je že dejala. Pa tudi, da si bo po tej sezoni vzela odmor, nato pa se odločila, ali bo še vztrajala. Toda nekako se zdi, da njen oče že ve, kako se bo odločila. »Mislim, da to ni njena zadnja sezona. Toliko jo že poznam,« je dejal in začel razlagati o podrobnostih organizacije sprejema, ki se obeta po tistem, ko bo bronasta olimpijka prišla domov. Čeprav je dosegla največji uspeh v karieri, se po vsej verjetnosti ne bo zabavala dolgo v noč. Pozdravila bo navijače, se poveselila, toda... »Ne želi si dolgih zabav, saj že razmišlja o obveznostih, ki jih bo imela v svetovnem pokalu. Še isti večer, ko je osvojila kolajno, je rekla, da več kot dva dni za sprejeme in intervjuje ne bo imela časa.« Sprejema jo čakata v Ljubljani in Ihanu, o tem menda razmišljajo tudi v Hotemažah pri Kranju, kjer ima novo domovanje. Ko bo vsega konec, bo odhitela na Pokljuko, kjer bo imela ob sebi le smuči, puško in mir. V tej družbi se odlično počuti. Pa še uspešna je.