Zakaj ravno v Tuzli?

To je mesto, ki je ohranilo neke vrste multikulturalnost, kjer etnične delitve niso tako zelo očitne. Tuzla je tudi mesto in regija, ki jo je nepravilno izpeljana privatizacija najbolj prizadela. Tisoče ljudi je delalo v kemični industriji, ki je bila v nekdanji Jugoslaviji močno razvita, a je čez noč ugasnila. Samo v kantonu Tuzla je danes več sto tisoč brezposelnih, kar pomeni vsak četrti prebivalec, če upoštevamo le sposobne za delo, pa skoraj vsak drugi. In nihče ni poskrbel za te ljudi, da bi jih iz kemične industrije preusmerili v kako drugo gospodarsko panogo, da bi lahko naprej delali.

Kaj je bilo narobe s privatizacijo?

V BiH je bilo mogoče podjetja privatizirati za eno samo konvertibilno marko, kar je nepojmljivo. Razni dobičkarji in tajkuni so jih povsem razvrednotili. Obvezali so se sicer, da bodo obdržali delavce, razvili tehnologijo in vlagali v proizvodnjo, a je bilo tako le na papirju. Delavci pa so z odzivom predolgo čakali. Socialni upor zamuja vsaj petnajst let. V Tuzli trenutno obratujejo le še tovarna soli, termoelektrarna in rudniki rjavega premoga, ki pa so državi dolžni za okoli deset milijonov konvertibilnih mark davkov. Dejstvo je tudi, da tisti, ki delajo v kantonalnem parlamentu, prejemajo od 3000 do 7000 mark plače, poleg tega imajo dodatke za ločeno življenje, za delo v komisijah...

Tudi nepotizma je izjemno veliko; v javnih ustanovah se zaposlujejo cele družine, v državnih podjetjih, kot je elektrogospodarstvo, na veliko zaposlujejo brez javnih razpisov, zato so ljudje vse bolj nezadovoljni. Revni ali tisti, ki so na robu revščine, so povzdignili glas. Pri protestih gre hkrati za poskus reforme političnega sistema, za upor proti razsipništvu, razbohoteni birokraciji in proti oblasti, za katero sta značilna bahavost in kopičenje bogastva. Najbolj pa skrbi to, da se v Bosni tudi osemnajst let po koncu vojne nismo premaknili s točke zmedenosti in dezorientiranosti. Imamo kakih 180 političnih strank, a nobena ne ponuja vizije in koncepta za izhod iz krize.

V BiH se dogaja novodobni ludizem. Zakaj so se protestniki znesli nad javnimi stavbami in jih požigali, zakaj ne nad hišami tajkunov in skorumpiranih politikov, ki so krivi za njihovo bedo?

Te javne stavbe so simboli strankarske moči, oligarhije, nepotizma in korupcije, a bomo njihovo obnovo spet plačali davkoplačevalci iz svojega žepa. Tega nam ne bi bilo treba, kajti kje bo zdaj sedela nova, tehnična vlada kantona Tuzla, če jo bodo izbrali? Morala bo najeti delovne prostore, kar pomeni dodatne stroške. Toda če bi ljudje protestirali pred hišami politikov in tajkunov, bi bilo to vprašljivo z varnostnega vidika, kajti protest bi se zlahka prevesil v linč.

Dejstvo pa je, da oblast sploh ne dojame, kaj se je zgodilo v BiH, saj nima nobenega socialnega čuta. Ljudje so hoteli preusmeriti pozornost nase, da bi nekomu povedali: Lačni in brezposelni smo, nimamo od česa živeti. Naši otroci nimajo prihodnosti, pomagajte nam, storite kaj za nas. Toda v BiH imamo ešelone nekompetentnih ljudi na visokih položajih, ki nimajo niti akademske, niti socialne, niti čustvene inteligence. Tak je tudi zdaj odstopljeni premier kantonalne vlade v Tuzli Sead Čaušević, ki je nezadovoljne prebivalce sprva arogantno zavrnil, ko so ga prosili za pogovor. Nato je poklical specialno policijo, da ga je evakuirala, ker je ocenil, da je ogrožen. Vajenega le komunikacije s sindikati ga je zmedla skupina mladih, organizirana preko facebooka, katere sporočil ni znal dešifrirati, zato je prišlo do zloma sistema. Policija je najprej evakuirala premierja, nato pa se z vso brutalnostjo spravila nad protestnike. Na posnetkih se je videlo, da so specialci pretepali otroke, pripeljali pse, metali solzivec, vpadali na fakultete in ogrožali njihovo avtonomijo. Naslednji dan so se protestniki organizirali in se uprli policiji, ki je tretji dan postala nekakšna pacifistična policija. Šli so torej iz ene skrajnosti v drugo. To kaže, da oblast ne zna komunicirati z državljani in da še vedno obstaja srednjeveški koncept vladanja nad nekom, namesto da bi bila oblast servis državljanov.

Lahko BiH finančno zdrži štirinajst različnih vlad?

Ne more. Take birokracije in njenih potreb ne bi zdržale niti znatno bogatejše države. Obstoječa ureditev tudi ne omogoča bistvenih premikov. Visokošolsko izobraževanje je prepuščeno kantonom, a ti nimajo dovolj usposobljenega kadra. Zaradi tega propadajo univerze, dobivamo nekompetentne ministre, politične oligarhije uničujejo tudi javne institucije. Rešitev je sprememba ustave, a bo soglasje za kaj takega težko doseči, saj je vse zaprto v etnično nacionalne kroge.

Visoki predstavnik za BiH Valentin Inzko je te dni rekel, da bodo, če se bodo nemiri nadaljevali, razmislili o napotitvi evropskih sil v Bosno. Toda s tem bi se vrnili v leto 1992. Najslabši scenarij pa bi bil izbruh nezadovoljstva in nasilja, saj bi to lahko pripeljalo do državljanske vojne. BiH je razcepljena družba. Ljudje pričakujejo, da se bo zgodil čudež, da se bodo razmere uredile same po sebi, toda če parafraziram Miroslava Krležo: bosansko vprašanje je prezahtevno, da bi se samo rešilo, in prešibko, da bi ga reševali drugi. Nimamo lastne pameti, da bi sami našli rešitev, zato čakamo, da se zgodi čudež, mednarodni skupnosti pa je malo mar za nas, ker ima svoje probleme. Poleg tega smo se ji med štiriletno vojno z vsemi tistimi grozljivimi podobami in s tem, ko smo prejeto pomoč na neki način zlorabili, povzpeli vrh glave. In kako v takšnih okoliščinah znova prositi za pomoč?!