Pa vendar, ko potuješ po svetu, pogosto naletiš na ljudi iz onih drugih, nesrečnih držav, ki namesto ponosnega trkanja po prsih ob zgodovinskih dosežkih svojega naroda ponižno povešajo glave. Celo Američani, ki se zmorejo ponašati celo z učinkovitostjo brezpilotnih letal, dobijo v preddverju kakšnega vietnamskega hostla neko čudno potrebo poudariti, da niso volili Georgea Busha mlajšega. In čeprav so iz nekega meni neznanega razloga ti ljudje prepričani, da so z glasom za Baracka Obamo rešili svet, se mi reveži ponavadi celo zasmilijo. Kar težko mi jih je gledati, kako prevzemajo nase vso težo grehov, storjenih v imenu ljudstva, ki mu pripadajo.
Podobno je s Francozi, Britanci, Nizozemci, Portugalci, Španci in drugimi velikimi kolonizatorskimi narodi, ki se povsod po svetu spotikajo ob holokavste svojih prednikov. In se tolažijo s tem, da so še vedno boljši od Nemcev, ki so se, bebci, šli teh igric kar na lastnem kontinentu in v dobi spoštovanja človekovih pravic. Ja, ko se pelješ mimo neskončnih plantaž sladkornega trsa na kakšnem karibskem otoku in te začno preganjati grozljive podobe ne tako davnega suženjstva, si moralo težko dvigneš z Molierovimi dramami in plesnivimi siri. Nekih stvari pač ne preglasijo niti Stonesi in Beatli skupaj.
Izraelci, recimo, ti za vsak slučaj že v pozdrav povedo, da ne podpirajo politike svoje države. Če sem jih prav razumel, verjamejo, da se v nasprotnem primeru drugi popotniki, ki, roko na srce, res pogosto prisegajo na recikliranje, lokalno pridelano zelenjavo in neodvisno Palestino, sploh ne bi pogovarjali z njimi. Rusi molčijo, ker so jih mame naučile, naj se ne pogovarjajo z neznanci. Ruske mame so vselej dobro vedele, da se pogovori o slavni ruski umetnosti običajno končajo v še bolj slavni Sibiriji, in so svojim otrokom prihranile nelagodje, ki bi ga lahko ti čutili, ko bi Vladimir Putin nasilno vkorakal v ponosno razpredanje o virtuoznosti Valerija Gergijeva. Kitajci imajo srečo, da jih nihče ne razume, Japonci pa te v izogib pogovoru o tradicionalnem iztrebljanju delfinov zaslepijo z bliskavicami.
In potem si tu ti, ki prihajaš iz države, o kateri nihče ničesar ne ve. Z odprtimi usti ljudje zijajo vate in zaman brskajo po spominu za čimerkoli, kar bi lahko povezali s Slovenijo, ti pa ugotoviš, da jim nimaš o njej ničesar zares velikega povedati. Lepa narava, prijazni ljudje, venček olimpijskih medalj, Gianni Rijavec in Slavoj Žižek, in to je to. Nikoli nikogar bombardirali, nikoli nikogar okupirali, nikoli leteli na Luno, nikoli izropali kakšne afriške države in v ta namen iztrebili kakšnega plemena. Nič. Naš največji greh je, da smo ogrozili obstoj rjavoprsega ježa. Srečna država Slovenija, ki je človeštvu podarila orehovo potico, bi se strinjala Orson Welles in Izet Sarajlić.
In ko tako tujcem razlagaš o svoji domovini, nenadoma začutiš ponos. Ponosen si na svojo državo, ki je tako zelo majhna in tako zelo nepomembna, da imaš lahko čisto vest, ker ni nikoli nihče za potrebe tvoje varnosti ubijal otrok na drugih kontinentih. Nenadoma se zaveš, da imaš pravzaprav neskončno redek privilegij, ki ga nikdar nisi znal ceniti, pač pa si imel zaradi njega raje še celo manjvrednosti kompleks in se obremenjeval z dejstvom, da tvoja država k svetovnemu napredku prispeva ravno toliko, kot k miru na svetu prispevajo misice.
In potem se spomniš še tega, da je dobrih trideset let po objavi pesmi Švica Izet Sarjalić sredi obleganega Sarajeva spisal še neko drugo pesem, ki nosi naslov Čitajuči staru pjesmu o Švicarskoj in ki je bila objavljena v njegovi pretresljivi knjigi Sarajevska ratna zbirka. V tej pesmi se je Kiko opravičil Švicarjem in zapisal (naj mi bo, prosim, oproščeno, da nepesniško prevajam in prirejam velikega pesnika), da zdaj misli drugače, kot je mislil nekoč. Zapisal je, da zdaj verjame, da je za državo, da bi lahko bila nekogaršnja domovina, bolj kot to, da je svetu dala Beethovna, Tolstoja ali Andrića, pomembno predvsem to, da svetu ni dala nobenega Heinricha Himmlerja, nobenega Lavrentija Berije in nobenega Radovana Karadžića.
Ko človek bere to njegovo pesem, preprosto mora biti ponosen, da prihaja iz srečne države Slovenije, ki svetu ni dala nič hujšega od Boruta Pahorja, iz srečne države Slovenije, za katero svet sliši le takrat, ko ji športni novinarji pritaknejo laskavi naziv najbolj neznane športne velesile.