Tank, ki povozi ali razstreli vse ovire

Čim širša davčna osnova brez izjem in olajšav

To priporočilo je v zakonu precej dosledno upoštevano, vendar bi kazalo razmisliti o olajšavah in izjemah, ki jih zakon uvaja za nekatere kategorije zavezancev glede na njihov status (lastniki oziroma najemniki denacionaliziranih stanovanj, nekatere organizacije, ki delujejo v javnem interesu, in podobno). Pri tem bi morali zagotoviti, da se njihov socialni oziroma ekonomski položaj ne bi poslabšal, vendar z nekimi začasnimi, časovno omejenimi rešitvami s pomočjo iz drugih virov, nikakor pa ne s kompliciranim sistemom evidenc.

Razdelitev fiskalnih prihodkov med lokalnimi skupnostmi in državo

Stališče na posvetu je bilo, naj se davek deli med občine in državo v razmerju 90:10, v času krize do leta 2016 oziroma dokler BDP ne bo zrastel, pa začasno v razmerju 50:50.

To priporočilo ni bilo sprejeto. Rešitev v zakonu, da je davek vir državnega proračuna, na katerega naj občine vsaj v prvih letih ne bi imele vpliva, je gotovo med ustavno najbolj spornimi določili, ker jemlje občinam instrument prostorske politike, za katero so odgovorne.

Nekateri strokovnjaki in združenja so zagovarjali rešitev, po kateri naj se poleg davka na nepremičnine, ki bi pripadal občinam in bil pod njihovo ingerenco, uvede začasni krizni davek, ki naj bi zagotovil manjkajoča sredstva v državnem proračunu. Kot je znano, so nekatere politične stranke kriznemu davku nasprotovale, ker naj bi ta preveč dušil gospodarstvo oziroma obremenjeval delo. Strokovnjaki s posveta in Združenje lastnikov nepremičnin v Sloveniji (ZLAN) smo bili mnenja, da bi se začasni krizni davek lahko odmerjal tudi od nepremičnin, vendar se je vlada odločila za sistemsko krepitev državnih prihodkov.

Osebno menim, da je odločitev o davku na nepremičnine kot povsem novem sistemskem viru državnega proračuna najbolj sporna. Država tako sega po viru, ki naj bi bil rezerviran za lokalno samoupravo. To opravičuje s potrebami sedanjih kriznih razmer, meri pa na stalnost tudi v obdobju, ko bo kriza za nami. Sedaj potrebuje denar za popravo napak iz preteklosti, ki jih je povzročilo preveliko obremenjevanje javnih sredstev, v bodoče pa ji bosta sistemsko omogočena financiranje in krepitev javnega sektorja, v nasprotju s prizadevanji za njegovo racionalizacijo.

Na ministrstvu za finance pravijo, da tudi evropska komisija članicam priporoča krepitev fiskalnih virov iz davka na nepremičnine. To je res, vendar zato, ker naj bi ta davek predstavljal stabilen vir javnih financ. Pri tem je jasno in nesporno, da morajo davkoplačevalci plačevati davek iz dohodka in ne na škodo premoženja kot substance, ki omogoča dohodek. To nesporno omejuje višino davka. Po logiki komisije so nepremičnine dobrina, ki obstaja trajno in ni podvržena kriznim nihanjem v taki meri kot dohodek posameznikov in podjetij, zaposlenost ali kupna moč prebivalstva, ki se finančno odraža v davku na dodano vrednost in drugih prometnih davkih. Zato so primerne kot stabilen vir javnih prihodkov. Nepremičnine so tudi vidno premoženje in njihovo obdavčevanje naj bi bilo zato preprosto, trajno in stabilno.

Naši financarji so se tej stabilnosti odrekli in so višino davka postavili blizu skrajno dopustne višine, ponekod celo preko meje, ki jo dovoljuje sorazmernost z dohodki. Višino davka so postavili v odvisnost od trenutne prometne vrednosti nepremičnine, ki v kriznih časih niha v enaki meri ali še bolj kot drugi našteti parametri. In da bo država to pravično in visoko strokovno ugotavljala, gradi pri geodetski upravi aparat, ki bo, ne glede na stroške, ki jih to povzroča, natančno spremljal dogajanje na nepremičninskem področju in prilagajal dajatve spreminjajočim se razmeram. Kje je pri tem stabilnost, ki jo priporoča evropska komisija? Kot pogosto tudi tokrat naša oblast izvaja priporočila drugače, kot so mišljena, in svojeglavost skriva za reklom »Tako hoče Evropa«.

In kaj naj stori sedaj? Ponovno naj razmisli o ločitvi sistemskega davka za lokalne skupnosti, ki naj bo v ingerenci občin, od začasnega kriznega davka za državni proračun, oboje pa spravi v razumne meje. Davčna osnova mora biti dovolj nizka, da je ne bo treba spreminjati ob vsaki ujmi ali krizi. V Evropi je o tem mnogo zgledov.

Enaka obdavčitev vseh stanovanjskih nepremičnin

Gre za to, da bi upoštevali priporočilo strokovnjakov in odpravili razlikovanje med rezidenčnimi in nerezidenčnimi nepremičninami ter ukinili spreminjanje davčne stopnje v odvisnosti od vrednosti nepremičnine. To slednje je pomembno zlasti iz načelnih razlogov, razlikovanje po rezidenčnosti pa je ustavno dvomljivo, zahteva dodatne evidence in je povzročilo pravo katastrofo v nekaterih družinah.

Naj spomnim, da zakon proglaša za nerezidenčna tista stanovanja, ki niso oddana v najem in v njih ne stanujejo vsi lastniki stanovanja. Užitkarji so pri tem izenačeni z lastniki, toda le, če imajo služnost vknjiženo na celotni nepremičnini in ne na nekem solastniškem deležu. To povzroča problem pri stanovanjih, ki so v lasti več solastnikov, pa v njih prebivajo samo nekateri. Zakon določa več kot trikrat višjo obdavčitev praznih, to je neprodanih ali neoddanih stanovanj in vikendov.

Ko smo postavili vprašanje, zakaj vztrajanje pri razlikovanju po rezidenčnosti, smo dobili odgovor, da želi politika s tem zadovoljiti ljudi, ki z zavistjo gledajo na tiste, ki imajo več, in jih skrbi, da ne bi kdo plačal premalo in bodo »tisti, ki imajo« tudi primerno davčno pritisnjeni. Koliko je primerno, da posamezne stranke igrajo na ta čustva in upajo na podporo svojega volilnega telesa, je seveda politično vprašanje. Ustavni pravniki pravijo, da je takšno razlikovanje nedopustno, avtor pa želi tu opozoriti na posledice, ki s tem nastajajo prebivalstvu. Mnogi, premnogi, se zaradi določil tega zakona počutijo šikanirane, predpisi jih spodbujajo k navideznemu preseljevanju in lažnim pogodbam. Politikov na oblasti očitno to ne moti, menijo kvečjemu, naj si administracija izmisli dodatne metode, da bo nadzor nad prebivalstvom in njegovim premoženjem še bolj popoln. Nekaj milijonov podatkov več v registru nepremičnin je prava malenkost, saj imamo državno upravo, in če ta ne bi imela dela, bi bilo brezposelnih še več. Tako pa država skrbi vsaj za delovna mesta v svojih »obratih«, če že ne more pomagati zaposlovanju v zasebnih.

Problem zbiranja podatkov, ki ga povzročajo nekatera določila zakona, postaja vse večji in težko obvladljiv. Na geodetski upravi se kopičijo podatki, ki bi bili ob bolj smiselni zasnovi davka povsem nepotrebni. Direktor geodetske uprave je pred časom povedal, da potrebuje za davek na nepremičnine 50 milijonov podatkov. Ker je nepremičnin v Sloveniji prek milijona in pol, to pomeni, da zbere Geodetska uprava za vsako nepremičnino blizu 30 podatkov. Naj sedaj politiki povedo, kaj ima slovenski državljan od tega, če mu država registrira za njegovo stanovanje 30 podatkov in mora zato, da ne bo kaznovan, k notarju, geodetu, odvetniku ali cenilcu, nato pa v čakalno vrsto in se gnesti pred upravnimi organi. In zakaj vse to? Zaradi »čudnega« davka in zato, da bosta državljan in njegov sosed natančno vedela, koliko naj bi lastnik v nekem visoko strokovno ugotovljenem povprečnem približku, ki praviloma odstopa od prave vrednosti za 20 odstotkov, dobil za svojo nepremičnino, če bi jo prodajal. Kupci in banke, ki bi vzele nepremičnino v zastavo, si predstavo vrednosti ustvarijo drugače.

Država ne evidentira le obstoja nepremičnine, temveč prek svojega organa podrobno preiskuje tudi njeno notranjost, kontrolira lastnike in užitkarje, proučuje njihove navade, nadzira, ali res hodijo spat tja, kjer so prijavljeni, ali imata zakonca posteljo na isti lokaciji, stimulira, da bo dedovanje izvedeno na državi všečen način, in vodi najrazličnejše evidence. Kot Orwellov Veliki brat.

In kaj naj država stori zdaj? Zbere naj pogum in navzlic politikantskim interesom nekaterih skupin odpravi neutemeljeno razlikovanje po rezidenčnosti ter posledično ukine nepotrebne evidence.

Odmera davka in davčni postopek

Na nepravilnosti in neustavnosti odmernega postopka pri davku na nepremičnine so strokovnjaki opozarjali že zelo dolgo. Na posvetu so zapisali, da mora sistem omogočiti poln pritožbeni postopek na odmerjeni davek, v katerem lahko zavezanec po potrebi ugotavlja pravilnost davčne osnove tudi z individualnimi cenitvami.

Po mnenju avtorja tega sestavka je bistveni problem v definiciji davčne osnove. Ta je definirana kot vrednost, zapisana v registru nepremičnin, to je kot posplošena tržna vrednost nepremičnine (PTV). Sledi, da se v pritožbi lahko preverja le pravilnost vpisa, nikakor pa ne dejansko stanje nepremičnine. V zakonu ni neposredne relacije med davčno osnovo in dejanskim stanjem nepremičnine. Povezuje ju le neko abstraktno povprečje. To pa je skregano z davčno logiko, ki velja pri obdavčitvi dohodka, prometa, kapitalskega dobička in vseh drugih davščinah. Pri vseh teh gre za ugotavljanje realnih individualnih davčnih osnov, ne pa za neka statistično dobljena povprečja. Podobno, kot če bi dohodek delavca obdavčevali po kolektivni pogodbi in ne po dejanskih izplačilih zaslužka. PTV je lahko pomagalo, vodilo ali tudi podatek, ki se ga uporabi v odsotnosti drugih, nikakor pa ne edino dopustno merilo vrednosti, ki je osnova davku.

Že v postopku sprejemanja zakona je bilo večkrat opozorjeno na ta problem. Poslanski skupini SLS je celo uspelo spraviti v drugem branju v zakonsko besedilo rešitev, po kateri davčna osnova ne bi smela biti višja od poštene tržne vrednosti nepremičnine. V zadnjem branju je koalicija na predlog vlade to rešitev črtala. Zakaj? Zato, da bi odgovornost za ugotavljanje davčne osnove dosledno ostala pri geodetski in ne davčni upravi tudi v pritožbenem postopku. Pritožbe zoper odločbe davčne uprave na prvi stopnji načeloma rešuje hierarhično višji davčni organ, tu pa zakon prenaša pomemben del odgovornosti za »reševanje« pritožb na geodetsko upravo. Mimo pravil upravnega postopka naj geodeti pritožbe obravnavajo kot »predloge« za spremembo podatkov v registru.

In kaj je treba storiti? Davčno osnovo bi morali definirati neodvisno od vrednosti, vpisane v registru nepremičnin, ali vsaj vgraditi varovalko, ki bi preprečila, da davčna osnova uide preko realnih meja. Zagotoviti bi morali tudi reševaje pritožb zavezancev znotraj davčne uprave, in to po ustaljenem postopku.

Za konec še nekaj bolj splošnih misli. Kriza, v kateri je Slovenija, zahteva skladno prizadevanje vseh državljanov in državnih organov. Ljudje, ki so prisiljeni v odrekanje, bi morali vedeti, kako to pomaga k izhodu iz težav, in razumeti, kako bodo nepopularni ukrepi pomagali pri zagonu gospodarstva, krepitvi njegove konkurenčnosti in racionalizaciji državne uprave. Vlada jim tega ne pojasnjuje, kot da bi ji bilo vseeno za mnenje državljanov. Predpisi in zakoni, ki vnašajo med ljudi nemir, jim nalagajo nesmiselna opravila in ustvarjajo občutek nemoči pred oblastjo, ne morejo pomagati k izhodu iz težav.

Odločitev ustavnega sodišča o zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o davku na nepremičnine kliče po spremembah zakona in odnosa do problematike. Ali bo koalicija sposobna sprejeti ta izziv ali pa bo le pasivno čakala na naslednjo odločitev ustavnih sodnikov, ki jo menda lahko pričakujemo aprila, bo preskus njene pripravljenosti, da ukrepa.