Naj začnem z zmoto pedagoškega pristopa, ki ga v oči bode nekonsistentnost domače neonacistične ideologije. To mladež naj bi podučili, da ne moreš biti domoljub in istočasno zagovarjati nacističnih idej, katerih nosilci uničujejo (tudi) slovensko domoljubje. Ta kontrast je (po Valenčičevem filmskem zapisu) še najbolj zbodel Primorce, ki točno vedo iz prve roke, kaj pomenijo nacifašistični simboli in dejanja. Pred vrati je stoletnica njihovih trpkih izkušenj. Pomislimo na požig Narodnega doma v Trstu, spomin na katerega popisuje Kres v pristanu Borisa Pahorja.

Poučevanje neonacistov o zgodovini ima po mojem prav tak učinek kot tista montypythonska scena iz starega Rima. Straža legionarjev zaloti upornike, ki po zidu pišejo geslo »Dol z Rimlani«. Ogorčeni rimski stražarji jih ozmerjajo, da se je treba naučiti pravopisa, in jim za kazen naložijo, da na zid stokrat napišejo pravilno: »Dol z Rimljani!«

Torej: »čefurji ven!«, ne pa »čefurji raus«, in bo vse v redu.

Pedagoška zmota izvira iz predpostavke, da mladeniči ne vedo, kaj se je dogajalo pod njihovimi simboli. Sam mislim, da gre za nekaj čisto drugega. Tem ljudem je popolnoma vseeno, kaj pomenijo simboli, ki so si jih izbrali za svoj zaščitni znak. Pomembno je le to, da jih združujejo v nasilnosti. Nasilje je njihov temeljni motiv, simboli so le priložnostna ikonografija, čeprav je res, da so zgodovinsko povezani z nasiljem. Ko bi jim prepovedali prav to okrasje, bi si podobno lahkotno izbrali magari »flower power« simbole in nadaljevali z enakim nasiljem. Enako kot zaščitni znaki Viol ali Green Dragons omogočajo navijaške izpade in razbijanja, ne da bi zelena ali vijolična barva in še kak napis zraven že s svojo zgodovino vabili k temu. Ne nogomet in ne uniforma nista pomembna – pomembna je »koalicija za nasilje«, če parafraziram Valenčiča.

Nekateri politiki pristajajo na neonaciste

Kdor je gledal odličen film režiserja Srđana Dragojeviča Parada, dobi potrditev te teze že v uvodnem prizoru. Limun, preizkušeni kriminalec težkega kalibra, pod tušem razkazuje tetovaže. Njegova koža brez težav združuje portret Draže Mihajlovića in partizansko zvezdo, geslo »Samo sloga Srbina spašava« (le sloga rešuje Srbe – besede v nagovoru srbskega kvizlinga Nedića leta 1941), okrog vratu nosi velik križ, klanja se pred podobami svetnikov, vmes pa poje Bilečanko in pesem o partizanskem heroju Ivu Loli Ribarju.

Ikonografija nasilnih marginalcev je podobna želodcu morskega psa, ki požre in prebavi vse, kar mu pride naproti.

Da gre za nasilje kot najpomembnejši skupni imenovalec, kaže tudi dejstvo, da se neonacisti počasi polaščajo tudi navijaških skupin. Morda gre za varnejšo obliko že skoraj legitimnega nasilja, če pomislimo, s kakšno lahkotnostjo nanj pristajajo klubske uprave.

Objekt nasilja tako niti ni posebej pomemben. Lahko so geji, temnopolti, čefurji, cigani (sledeč ustaljenemu besednjaku); prav pridejo tudi navijači nasprotnih ekip, ki jih samo s to oznako sicer nikakor ne bi mogli uvrstiti v kakšno marginalno skupino. Da je pomembno zgolj nasilje, brez predhodnega preverjanja žrtev, dokazuje napad Viol na lastne meščane in podpornike mariborskega nogometa, ki so jih navijači pomotoma imeli za »sovražne«.

Izkušnje kažejo, da ima Valenčič prav še glede marsičesa. Med drugim v tem, da nobena politična opcija doslej ni imela interesa, da bi se lotila neonacistov. Kot je videti, pa imajo določene opcije celo močan interes, da se to domoljubno jedro ohrani. Obstajajo politiki, ki ravnajo – kot bi rekli v kazenskem pravu – z indirektnim naklepom. Ne ravno, da bi hoteli imeti neonaciste, gotovo pa pristajajo nanje.

Tega odnosa se najbrž ne da bolje ponazoriti kot z Jurijevo karikaturo, kjer predsednik Pahor in ministrica Jelušičeva skrbno in z veseljem loščita čevlje enemu takih. Po senci, ki jo meče, ni težko prepoznati lika JJ. Seveda ne želim v tem zapisu enačiti vodje SDS z neonacisti. Nisem pa opazil, da bi se – kot bi se spodobilo politiku – ogradil od njih, kadar se najdejo med njegovo zvesto publiko ali celo političnimi sopotniki. Prav tako bi se več kot spodobilo, da bi ob tem, ko nosi karantanskega panterja, opozoril na vse tiste, ki prav pod tem znakom zaničujejo temeljne človekove pravice. Če tega ne stori, ga lahko marsikdo upravičeno enači s to veselo druščino »ibermenšev«.

Čakamo na predsednikovo izbiro ...

Kakšen je odziv policije? Zadržano smehljajoč, če bi sodili po odzivu šefa Marjana Fanka. Soočen z organizirano skupino nikakor ni mogel prepoznati ničesar dovolj spornega, da bi policija lahko posredovala. Smo pač v demokraciji. Povsem nasprotnega mnenja je bil dolgoletni prvi mož slovenske policije mag. Pavle Čelik, ko si je ogledoval posnetke demonstracij, kjer so skrajni desničarji uprizorili svojo predstavo. Že pred tem je opozarjal, da »gre za peščico provokatorjev, ki jih med demonstrante pošlje ena ali druga stran, da bi se demonstracije izkoristile v politične namene. Od tu naprej je odgovornost policije, ki bi morala izločiti te provokatorje, a lahko policisti dobijo drugačna navodila, da kolovodij ne smejo izločiti.«

Preden se minister Virant oglasi s kakšnim demantijem, naj raje pojasni, kaj je storil, da bi se znotraj policije odkrili provokatorji, ki so nameščali granitne kocke in molotovke na Metelkovo. Na to javno opozarjam najmanj tretjič. Po svoje, in na žalost, ni presenetljivo, da ni odziva.

Kaj storiti s poročili, kakršno je izdelala Sova in ga po zadnjih medijskih zapisih očitno na ukaz močno prilagodila? Treba je izhajati iz apriornega dvoma, celo nezaupanja. Razlog je preprost. Kjer imajo v rokah tako specifična in močna pooblastila, je skušnjava, da bi jih zlorabili, podobno velika. Tako vnaprejšnje nezaupanje ni diskriminacija. Je zgolj drža, podobna temu, kar pozna celo zakonodaja z različnih področij. Naj omenim le dva primera: v zaporih ni priporočljivo zaposlovati ljudi, ki so prej delali v vojski ali policiji (navodila dokumentov OZN – če bi kdo ugovarjal, da gre za kakšen totalitarni režim); policija (z redko izjemo, ki vzpostavlja posebne garancije) v predkazenskem postopku ne more zbirati dokazov, te pravice ji ne zaupamo.

Sovo vodijo politično postavljeni šefi, ki so odvisni od vrha oblasti. Nemogoče je pričakovati nepristranskost (ki jo bodo seveda vsi hiteli zatrjevati in dodajali, da delajo v skladu z zakonom in pooblastili, kar zna biti ena najbolj puhlih fraz oblasti). Take razmere so se več kot jasno potrdile v mečkanju s poročilom o ekstremizmih na Slovenskem.

Kaj torej storiti? Mislim, da je treba uperiti pogled in prst čisto na vrh. Summos feriunt fulmina montes – strele najprej treščijo v vrhove. Tisti na vrhu dobijo to v paketu s položajem in privilegiji.

Predsednik države bi z jasno besedo vzel veter iz jader vsem tistim, ki bodisi boječe »čistijo čevlje skrajnežem« bodisi isto počno z veseljem. Kljub pronicljivi Jurijevi karikaturi ne verjamem, da je med slednjimi. Njegova težava je drugje. Rad bi bil prijatelj vseh in z vsemi. Ne zaradi njih, ampak zaradi sebe. Tu je izvor mnogih težav. V konkretnem primeru neonacistov se je to pokazalo v njegovem sporočilu, »da gre za preveč pomembno temo, da bi o njej podal izjavo v tako kratkem času«.

Tema je resda pomembna, a je tako jasna, da po mojem izpolnjuje vse kriterije ameriške sintagme »clear and present danger« (očitna neposredna nevarnost). Zato je nekaj ur premisleka za odločno sporočilo več kot dovolj. Vse, kar je več, le potrjuje hudo osebnostno težavo, ki jo ima predsednik. Na daljši rok, če mu jo pomagajo utrjevati vsi okoli njega, vodi v neizogibno potrebo po dolgotrajni terapiji. To ni kritika, je resen nasvet na podlagi dolgoletnih izkušenj. Kdor se s tem ukvarja še dosti bolj poglobljeno kot jaz, mi bo pritrdil in še kaj dodal.

Gotovo pa sem dovolj prebral o naravi stvari, ki se zdaj dogajajo pri nas. Če se zlo in nasilje razširita prek določene meje, postaneta kmalu neobvladljivi. Če se temu ne upre zdravi in pretežni del družbe in na prvem mestu njeni voditelji, nas zlo posrka vase, tako da postanemo vsi, od predsednika do zadnjega člana tihe množice, ubogljivi podložniki taistega zla, nekateri nehote, a neizogibno sodelujoči. Slednje izvira iz šibkosti, kakršno izpričuje tudi predsednik Pahor. Zlu se lahko upreš ali pa ukloniš. Če se ukloniš, z njim sodeluješ. Tretje možnosti ni. Čakamo na predsednikovo izbiro.