Breze

Ko vidim breze, sklonjene poševčez črte temnih, ravnejših dreves,si rad domišljam, da jih ziba deček.A zibanje jih ne ukrivi za vedno.To dela žled. Pogosto lahko vidiš,kako jih kako sončno zimsko jutroteži po dêžju, da kar šklepetajo,ko veter piha, gibanje pa delarazpoke v lošču in nešteto barv.Toplota sonca te kristalne pleve brž sproži v plaz, ki štropotaje sipana snežno skorjo toliko draguljev,kot da bi padel sam nebeški obok.Čeprav jih breme zvija k praproti,ne počijo; zravnajo se pa res ne po takem dolgem sklanjanju. V gozdulahko čez mnoga leta vidiš debla,ki ukrivljena pometajo po tleh,kot dêkle na vseh štirih, ki si mečelase čez glavo, da bi ji jih sonceprej posušilo. A želél sem reči,prej ko je segla vmes Resnica z žledom,da mi je ljubša misel, da jih dečekkrivi, medtem ko gre seganjat krave –nekje v zakotju, kjer ni iger z žogo,tako da se igra le svoje igre,poleti in pozimi, čisto sam.Ukrotil je očetova drevesa, ko jih je vedno znova jezdil, da sovsa omlahela in ni niti enoostalo, da bi ga ujahal. In naučilse je, da jih ne sme prezgodaj viti,preblizu tal začeti, ampak vselejv vrhnje veje splezati, previdno,tako kot delaš ti takrat, ko polniškozarec vse do roba in še čez.Od tam se je odgnal naprej z nogami,da je kar žvižgalo, medtem pa brcalpo zraku vse do tal. Saj tak zibalecsem njega dni bil jaz. Tako da sanjamda bi spet bil. To se ti javlja, kadarsi sit vseh tuhtanj in ti je življenjepreveč podobno gozdu brez stezice,kjer te od pajčevin, ki si jih strgalz obrazom, peče in žgečka, in enooko se ti solzi od veje, ki jeusekala po njem, ko si še gledal.Rad bi začasno zapustíl to zemljoin, ko se vrnem, spet začel nanovo.Naj me usoda ne razume napak,naj mi ne izpolni želje le napol, da bi me vzelo in nikdár vrnilo. Saj zemlja je kar pravšnja za ljubezen: ne mislim, da bi kje bilo kaj boljše.Takole bi odšel: na kako brezobi se po snežno belem deblu vzpenjal,dokler ne skloni krošnje in me vrne.Bilo bi dobro oditi in priti hkrati.Niti ni sláb poklic, zibalec brez.