»Ne skrbi, ostale so le še velike protitankovske mine, tako da se ni ničesar bati,« je k raziskovanju kraškega reliefa s kančkom sarkazma spodbujal dvaindvajsetletni Šved Gabriel. »Tukaj živim že dve leti,« je pojasnjeval svoje že skoraj preveč podrobne napotke v vasici na severu države, do katere je iz najbližjega mesta mogoče priti le z zibajočo se ladjico po stranskem toku mogočnega Mekonga. Vasica se je pravkar ponosno priklopila na električno omrežje ter se s tem zarisala na nočni zemljevid sveta. »Ljudje so drugačni, delujejo kot nekakšna organska celota, vsi so odprti, prepreke in zidovi ne obstajajo,« je razloge za drastično menjavo okolja našteval Gabriel, medtem ko je v spanje zazibal svojo enoletno hčer.
Dobičkonosna narava
»Vse je preprosto, sproščeno, življenje se naslavlja z nasmehom. Ustreznice za frazo 'prebiti led' v Laosu sploh ne poznajo.« Njegove besede potrjujejo vedno odprta vrata v vaseh te odročne države. Spretno vezene bambusove hiše razen ponekod zvočnikov sploh nimajo pohištva, tuj jim je tudi koncept medsosedskih ograj. Iz bambusa je pravzaprav izrezljano in izvezeno vse, od poljedelskih pripomočkov do žog in okraskov. »Slaba stran sta vlada in policija, ki jima gre le za denar in skupaj delujeta kot organizirana mafija,« je idilično sliko uravnovesil Gabriel. V državi s povprečno plačo manj kot 80 dolarjev mesečno se vsak pač znajde po svoje, služba v državnem aparatu pa je lahko odlična odskočna deska. Uradna tajna skrivnost je policijski nadzor mej ter s tem kontrola in vodenje še vedno zelo pomembne trgovine »zlatega trikotnika« z opijem, ki pa je le ena izmed vabljivih poti ustvarjanja dobička.
Tudi v bližini njegove vasi se med strmo posejanimi kraškimi klifi razprostirajo neskončne izsekane površine, ki so sedaj spremenjene v nešteta riževa polja ali pa jih na novo zarašča podrast. Sečnja pragozda v severnem delu države vse do kitajske meje je tako širokopotezna, da jo znanstveniki z univerze Lund spremljajo kar iz vesolja. Še pred sto leti je bilo 75 odstotkov gozdnih površin v Laosu primarnega deževnega gozda, danes ga je le še 10 odstotkov. Večina od okoli 500 tisoč kubičnih metrov prvovrstnega lesa, ki letno prečka laoške meje, se pod mizo proda na Kitajsko in v Vietnam. Takšna količina lesa je samo v Vietnamu pohištveno industrijo okrepila za desetkrat. Pri plenjenju in uničevanju posredno sodelujejo tudi zahodni trgi, saj je 90 odstotkov lesnih izdelkov iz Vietnama namenjenih prav tja. Čeprav je vlada uvedla strožje pristope k izkoriščanju naravnega gozdnega bogastva, so vojska in lokalni uradniki lahek plen podkupovanja, ki seže vse do državnega vrha. Stranski učinki bogatenja državne elite pa se kažejo v ogromnih izgubah pristnega deževnega gozda in njegovega ekosistema, eroziji prsti ter vedno večjem številu prebivalcev, ki so v imenu profita izgnani s svoje zemlje.
Te nepregledne prazne površine so namenjene ogromnim investicijam v agronomijo za nenasiten severni trg. Kitajska podjetja so že pridobila koncesijo za gojenje kavčuka na 30.000 hektarjev površin, kar dolgoročno pomeni tudi priseljevanje več tisoč kitajskih delavcev, ki bodo skrbeli za plantaže in njihove produkte. Samo v zadnjih desetih letih je vlada tihoma odobrila izjemno ugodne zemljiške koncesije podjetjem iz Kitajske, Vietnama in Tajske. V najem je bila tujim investitorjem oddana približno tretjina površine države, pri čemer bodo z zemljo razpolagali še naslednjih sto let.
Dostop do zemlje je za podeželsko prebivalstvo seveda življenjskega pomena. K njeni ohranitvi veliko pripomorejo tuje organizacije z razvojem ekoturizma. Ta služi kot alternativni vir dohodka in protiutež pretirani sečnji, saj vedno nova odkritja spomenikov narave pritegnejo vedno več adrenalina željnih tujih gostov. A počasnemu napredku zelenega turizma poleg pomanjkanja infrastrukture botrujejo tudi razlogi varnostne narave. V državi je še vedno veliko mednarodnih organizacij, ki se že več kot desetletje trudijo Laos očistiti min in njihovih posledic.
Skrita vojna
V letih 1964 do 1973 so ZDA nad Laos ukazale več kot 580.000 bojnih poletov ter ga tako srdito bombardirale, da se je v zgodovino neslavno zapisal kot najbolj bombardirana država na prebivalca. V tako imenovani skriti vojni je bilo nad gostimi džunglami odvrženih okoli 260 milijonov kosov eksplozivnih teles, od tega jih 78 milijonov ni detoniralo. Štirideset let pozneje mine in bombe še vedno bijejo svojo bitko in so uničile že več kot 20 tisoč življenj, po večini otrok. Severni in vzhodni Laos sta Vietnamcem namreč služila za pretok dobrin in orožja po legendarni Ho Ši Minhovi poti. Krvava državljanska vojna proti komunizmu je potekala tudi tukaj, pod poveljstvom neuravnovešenega Anthonyja Poeja, ki je bil inspiracija za lik polkovnika Kurtza v Coppolovem filmu Apokalipsa zdaj. Kasnejši umik ZDA iz Vietnama je Laos potisnil še globlje v naročje državljanske vojne, posledica katere sta bila eksodus najmanj desetine prebivalstva in komunistični prevzem države.
Na ostanke krvave zgodovine še danes spominjajo številni okraski in nakit, izdelani iz najdenih bomb, ki so jih prebivalci sicer naredili vsestransko uporabne. A če jim je skrivanje v podzemnih jamah med nadrealističnim bombardiranjem vcepilo logiko preživetja, je po drugi strani izkoreninilo kritično distanco do revolucionarne oblasti. Končni izkupiček je skoraj diktatorska država s strogim nadzorom nad domačim prebivalstvom in tujimi delavci.
Pomanjkanje organizirane kritične javnosti omogoča nadaljnje plenjenje naravnega bogastva. Uradno sečnjo gozdov pojasnjujejo kot nujno zlo za gradnjo prepotrebnih cest, jezov ter megalomanskega železniškega projekta. Ta naj bi s 421 kilometrov dolgo progo povezal kitajski trg z glavnim mestom Vientiane, kjer poleg nacionalnih ponosno plapolajo tudi sovjetske zastave. Zaradi razgibanega reliefa bo dve tretjini trase potekalo po 76 predorih in mostovih. Le vzpostavitev proge naj bi od armade 50 tisoč delavcev zahtevala pet let trdega dela. 7,2 milijarde dolarjev težke mokre sanje kaviarskih komunistov dosegajo skoraj celoten državni BDP, posli, povezani z gradnjo, pa bodo zlata jama za domačo in tujo elito. Porok temu ogromnemu finančnemu zalogaju je večinoma še neizkoriščeno rudno bogastvo. Rudarski sektor te gorate, slabo razvite države je zato v pričakovanju množičnega razcveta, tuje investicije pa se v državne in zasebne projekte stekajo z vseh koncev sveta.
Opozorila padajo v prazno
Veliko denarja steče tudi v dobičkonosen posel s hidroenergijo, ki je poleg lesa, opija in kave glavni izvozni produkt države. Izjemno vodno bogastvo želi Laos izkoristiti, da bi postal elektrarna za celotno regijo. V tem sektorju najdemo tudi načrt za 3,2 milijarde vredno hidroelektrarno, ki za potrebe svojega obratovanja gradi ogromen akumulacijski jez Xayaburi na reki Mekong. Dodatno uničevanje gozdov, ekosistemov, razlaščanje prebivalstva in predvsem onemogočanje migracij rib, od katerih je neposredno odvisnih 60 milijonov ljudi, je povzročilo proteste celo v sosednjih državah. A opozorila strokovne in laične javnosti so v pričakovanju ogromnih dobičkov naletela na gluha ušesa.
S takšnimi finančnimi prilivi Laos pri skoraj osmih odstotkih gospodarske rasti zlahka prikazuje eno največjih gospodarskih rasti v tem delu sveta, čeprav so te številke kazalci bogatenja ozkega kroga ljudi. Po podatkih Združenih narodov skoraj tretjina prebivalstva še vedno živi pod mejo revščine. Civilna družba, ki bi imela svoj manevrski prostor med interesi javne sfere ter politično-ekonomsko elito glede prerazdelitve dobrin in produkcijskih sredstev, je zelo okrnjena ali pa je sploh ni. V nasprotju s svojimi sosedami Laos nikoli ni imel v tujini izobražene opozicije, ki bi znala družbene probleme artikulirati v politično govorico. Vsakdanjo ekonomsko logiko določajo trenutni dobički in ideološka nagnjenja. Navideznega konsenza lokalnemu komunističnemu bloku v pomanjkanju odgovora civilne družbe morda ne gre brati toliko kot slepo ideološko pripadnost, temveč prej kot pomanjkanje uvida v logiko profita. Pri tem so poskusi političnega aktiviranja javnosti pod strogim nadzorom državnega aparata, provokacije državnega sistema pa znajo privesti do kočljivih situacij. Doma in po svetu še vedno odmeva izginotje znanega aktivista Sombatha Somphona, ki je svoje rojake poskušal učiti aktivnega državljanstva.
Laos bi veljalo opazovati kot nekakšen simptom našega časa. Predstavlja prostor med romantično predstavo nedolžne, od časa pozabljene zemlje z odkritosrčnimi prebivalci ter zahodno kulturno in tehnološko vzvišenostjo, ki so jo regiji predstavili že v času francoske kolonizacije. Zato nekatere tuje organizacije, ki letno prispevajo kar 400 milijonov dolarjev pomoči v domači proračun, najbrž ne skoparijo z nasveti in spodbudami, ki naj bi državi po že propadlih receptih prinesli mir in blaginjo. Dobiček, ki je postal cilj sam po sebi, se pri tem ne ozira na zemljiške pravice, ravnovesje ekosistemov in katastrofalne posledice ekološkega genocida. Nujnost uresničitve dolgoročnih razvojnih načrtov se v imenu tujih investicij in enormnih dobičkov izgublja v strukturni korupciji, pri čemer je kratko znova potegnil mali človek.