To ni tako enostavno, ga je poučil nižji uradnik, ki je na ministrstvu edini preživel že dva ministra in veljal za človeka z daleč največ znanja in izkušnjami. Kadar ni vojne, spada vojska v vojašnice, ne pa na cesto. Spomnite se, kako so pod vašim predhodnikom vojaki pretepali civiliste, narod pa se je bal državnega udara. Tu je treba biti skrajno zadržan.

Minister je vprašal, ali sploh obstaja kakšen način, da bi vojska pomagala, ne da bi škodila.

Zelo težko, je rekel stari maček. Zahteva mora priti od ljudstva. V času miru je ljudstvo edino, ki lahko vpokliče svojo vojsko, kadar jo potrebuje.

Ampak kdo od ljudstva lahko to ugotovi, če se večina ne more ganiti od hiše, je vprašal minister. Ali vsakdo, ki mu nad streho visi drevo?

Teoretično da, je rekel uradnik, ampak sedaj so se polovici že izpraznile telefonske baterije, drugi polovici pa smo dolžni pojasniti, da nas mora poklicati civilna zaščita.

Saj res, je rekel minister, ali ni poveljnik civilne zaščite naš uslužbenec?

Točno, je rekel maček, pisarno ima dve nadstropji niže. Pravkar je pri njem poveljnik civilne zaščite iz italijanske obmejne dežele, ki se je prišel opravičit, da nam ne morejo pomagati, ker so jih prizadele poplave.

Poveljnik se je v trenutku, ko je zazvonil telefon, ravno zahvaljeval čezmejnemu kolegu za dobre namene in izražal razumevanje, ker pomoč zaradi objektivnih okoliščin ne bo uresničena. Srečko, je slišal ministra, pokliči vendar našo vojsko. Šef, mu je rekel skoraj šepetaje, delal se bom, da te nisem slišal. Mediji bi se razpisali, da smo na ministrstvu kar sami sebi naslovili zahtevo, da vkorakamo na teren. Saj veš, kdo bi začel vpiti o državnem udaru. Zahteva mora priti od ljudstva, od spodaj navzgor. Neposredna demokracija in take reči. Če bo hudo, bodo sigurno poklicali vojsko.

Minister si je oddahnil. Imel je jasne odgovore na vsa neprijetna vprašanja, ki jih utegne dobiti med ta dan planiranim obiskom prizadetih območij. Nekaj časa je preudarjal, ali naj si povezne na glavo bejzbolsko čepico, če že nima tiste usnjene pilotske jakne, v kateri prihaja bodrit svoje ljudstvo predsednik države, ko ga je spreletela misel, da ima sam nekaj boljšega: osemkolesni oklepnik, s katerim bo zanesljivo ogrel srca premraženega ljudstva. Še zlasti, ker bo spotoma pobral predsednico vlade. Njej ob boku mu njegovega logotipa, širokega nasmeha, nikoli ni treba zaigrati. Za vsak slučaj je še enkrat preveril, ali so mediji seznanjeni s točnim urnikom njunega obiska ledenega kraljestva.

Na terenu se je najprej zaletel v lokalnega poveljnika civilne zaščite, ki že dva dni ni spal in je eno uro čakal na prihod vladne delegacije. Kaj hudiča čakate, da se ne obrnete po pomoč vojske, mu je siknil v uho, ko so se kamere obrnile stran. To ni naša stvar, je rekel poveljnik. Imamo navodilo, da to lahko storimo šele takrat, ko se na nas obrne lokalna skupnost. Ali niste to vi, se je začudil minister. Ne, je rekel poveljnik, to je občina, pravzaprav župan.

Sedaj je minister dobil v roke še zadnji manjkajoči adut, zato je lahko čez nekaj minut na nesramno vprašanje nekega novinarja, kje je vojska, pojasnil, da je na terenu toliko vojakinj in vojakov, kolikor jih je zahtevala lokalna skupnost. In izrekel stavek, ki je še svež odšel v zgodovinske anale: mi ne moremo vsiljevati vojske, naj gre pomagat.

Neki podhlajeni občan je menda bleknil: no, jaz vas torej pozivam, da pridete pomagat. Minister mu je potrpežljivo pojasnil, da to ni stvar kar vsakega posameznika, temveč župana, ki pozove lokalni štab civilne zaščite, naj pozove republiški štab civilne zaščite, naj pozove na pomoč vojsko. Žal nekateri župani niso odreagirali tako, kot bi bilo treba.

Možak je izjavil, da župana že tri dni niso videli, ker je menda ves čas mrtvo pijan. Mili bog, je vzkliknil minister, ali ga ne znate strezniti? Ali nimate kakega pravilnika, ki določa, kdo začasno prevzame županovanje v trenutkih županove opravilne nesposobnosti? Težko mi je, ker moram to reči, vendar ste si sami krivi, da vam vojska ne more pomagati, hkrati pa krnite naš ugled, ker nas spravljate v položaj, da stojimo križem rok, pa bi vam radi pomagali.

Pri naslednjem postanku so ministru razkazali poljsko kuhinjo, ki so jo postavili prostovoljci iz tujine. Tipi so se šopirili s svojo opremljenostjo: šotor, mize in stoli, štedilniki na kolesih, plastični krožniki in pribor, vlažni prtički za roke, topla hrana in pijača, ki so jo v treh dnevnih obrokih delili tudi domačim prostovoljcem. Minister se jim je zahvalil in poudaril mednarodno solidarnost, ki v času človeške stiske nikoli ne zataji. Ko je ponovno sedel v svoj oklepnik, ga je prešinilo: kakšne uniforme pa so imeli tile Avstrijci na sebi?

Ne rečem dvakrat, da niso vojaške, se je spremljevalec zatekel v zagonetno dvojno zanikanje kot še en dokaz, da slovenščina ne more biti jezik poveljevanja. Ampak za ministra je bil povsem nedvoumen.

To je okupacija, je zavpil. Konec je našega potrpljenja, ne bomo več čakali, da nas vpokliče lokalna skupnost. Sprožite alarm.