Svoje prve politične izkušnje je zbirala ob strani evropskega poslanca Liberalnega foruma Friedhelma Frischenschlagerja. Kasneje je delala v delegaciji evropske komisije v Ljubljani. Leta 2008 je vodila predvolilni boj Rudija Vouka in zatem postala generalna sekretarka Narodnega sveta koroških Slovencev. Od leta 2009 je bila na čelu stranke Liberalni forum, ki se je lani jeseni s stranko Nova Avstrija združila v skupno volilno platformo NEOS. Če jo bodo danes na skupščini tudi člani stranke NEOS izvolili za glavno kandidatko na majskih volitvah v evropski parlament, bo poslanski sedež na Dunaju bržkone zamenjala s tistim v Bruslju.

Za vami so prvi koraki v avstrijskem parlamentu. Kakšne so vaše izkušnje?

Parlament je povsem svojevrsten biotop, ki me je presenetil. Novinarka avstrijskega časnika Kurier me je prosila, naj pišem dnevnik, zapišem, kaj me najbolj zbode v oči, pa je bilo takšnih presenečenj kar nekaj. Pri govorih v skupščini ti ploska le tvoja poslanska skupina, vse skupaj se zdi kot Shakespearjeva igra, kjer Filistejci sedijo v prvih vrstah in mečejo hrano na oder. To je precej kruto, pa tudi povsem drugače, kot se poslanke in poslanci pogovarjajo, ko niso v parlamentu in pred televizijskimi kamerami.

Kot poslanka avstrijskega parlamenta in koroška Slovenka ste zaprisegli v slovenščini. Je bilo kaj komentarjev?

Kar precej, bilo je veliko pozitivnih odzivov, pa tudi nekaj negativnih. Poslanski kolega iz svobodnjaške stranke me je vprašal: Ja, kaj pa ste rekli, gospa ? Pa sem mu odgovorila: Ja, kaj pa mislite, da se reče, ko zapriseže poslanka, poskusiva ugotoviti. Šef svobodnjakov Heinz Christian Strache pa je po moji slovenski zaprisegi zlobno pripomnil, ali bo to zdaj postal ritual. Se bo moral na to kar navaditi. Tudi ob vsakem govoru v parlamentu prisotne pozdravim v slovenščini in se na koncu za njihovo pozornost prav tako zahvalim v svojem maternem jeziku.

Trdite, da se zavzemate za nov stil v politiki, kaj to pomeni?

Ta nov stil se je v naši stranki NEOS že uveljavil, poskušamo pa ga posredovati tudi navzven. Pri tem ne gre le za strogo politično življenje, temveč tudi za naše medsebojne odnose, kako ravnamo z našimi sodelavci, s političnimi sopotniki pa tudi političnimi nasprotniki. Osnova je medsebojno spoštovanje. To ne pomeni, da ni trdih razprav ali da obstajajo tabu teme, pomeni le, da prvi refleks ni napad. Da premisliš, preden rečeš kaj negativnega. To se pozna tudi v naših političnih nastopih, kjer običajno rečemo: ja, res je, takšno stališče za nas predstavlja problem, vendar pa v njem prepoznamo tudi pozitivne vidike.

Se vam ne zdi, da je s takim stilom vaša stranka v politiki trenutno še precej osamljena?

Ja, gotovo. Vendar pa menim, da ga bodo ljudje počasi začeli ceniti. Prvi odzivi denimo že prihajajo od novinarjev, ki nam po marsikateri debati na televiziji pravijo: no, to pa je že bila razprava in ne zgolj ponavljanje vnaprej naučenih parol, ki so jih pripravili strategi strank. Veseli nas, da se v tem razlikujemo od drugih političnih strank.

Prej ste dejali, da se v parlamentu, še posebej takrat, kadar seje prenaša televizija, razprava odvija kot gledališka igra. Kaj v takem okolju pomeni vaš novi pristop?

Nasprotje obstoječega in motnjo sistema.

Se tudi v Avstriji prava politika ne dogaja v parlamentu?

Tako je. V Avstriji se politika oblikuje v koaliciji obeh velikih strank in parlament je v sedanji sestavi le podaljšana roka vlade. Na žalost parlamentarizem tudi pri nas ni ravno najbolj razvit, vendar se to lahko tudi spremeni. O tem dejansko odločajo državljanke in državljani, čeprav se svojega vpliva morda še ne zavedajo dovolj. Res pa je, da se v Avstriji trenutna politična situacija nahaja v neki negativni spirali.

Od kod tak pesimizem? Mi si Avstrijo radi jemljemo za zgled.

Načeloma nisem pesimist, lahko se v naslednjih letih še marsikaj obrne na bolje, a velika koalicija pri nas v resnici ne pomeni stabilnosti, temveč stagnacijo. Imamo dve veliki stranki, ki delujeta po enaki logiki, kot sta delovali zadnjih petdeset let. Razdelita si državo, vpliv, funkcije. Iz odpora proti takšnemu sistemu se vzpenja tretja politična sila v državi, svobodnjaki, ki se po velikosti že merijo s socialdemokrati in ljudsko stranko, a v principu ne delujejo nič drugače. Tako ne gre več, časi se spreminjajo. Seveda je boleče, če izgubljaš moč in vpliv, a očitno še ni prišlo do tiste kritične točke, ko bi bile velike stranke res pripravljene temeljito spremeniti način svojega delovanja. Zato so v krizi.

Politične stranke v krizi. To je nekaj, kar v Sloveniji slišimo vsak dan...

Če ljudje ne bi imeli občutka, da so politične stranke v krizi, mi 29. septembra lani kot nova volilna platforma nikoli ne bi dosegli takšnega volilnega rezultata. To ni nekaj, kar doživlja samo Slovenija ali samo Avstrija, to je splošen pojav. Mislim, da se spreminja tudi demokracija, sicer še ne vemo, v katero smer in kako se bo to nadaljevalo, vsekakor pa smo na prelomnici. Spremembe se ne zgodijo čez noč, toda opažamo, da se razkraja sistem, kot smo ga poznali doslej in je nekoč tudi uspešno deloval. Zdaj so drugi časi, drugačne zahteve. To, kar se je dogajalo s piratsko stranko v Nemčiji, ni konec, temveč začetek neke nove zgodbe. Piratom sicer ni uspelo uveljaviti principa kolektivne inteligence, kljub temu pa njihov začetni uspeh kaže v neko smer.

V katero smer? Kaj je razlog, da se mora demokracija spremeniti?

Zelo pomemben dejavnik je digitalizacija družbe. To je relativno nov pojav, a je čedalje bolj obsežen in pomemben v našem življenju. Ljudem daje občutek, da se lahko v vsakem trenutku sami informirajo in da lahko soodločajo. Skozi ta pojav nastaja neka nova samozavest, ki potrebuje povsem drugačne odgovore, kot jih lahko da uveljavljeni strankarski sistem. Gre za svojevrsten tehnološki preskok, s katerimi se je družba tudi v zgodovini vedno znova soočala. Tudi tokrat se mora naučiti, kako z njim ravnati in kako ga umestiti v sistem.

Vaša stranka v določenih pogledih, denimo pri transparentnosti sprejemanja odločitev, v precejšnji meri sledi Piratom...

Res je, mnoge odločitve se sprejemajo v bazi in ta ima tudi besedo pri imenovanju kandidatov za volitve. Vendar baza ni edina, ki odloča, in v tem se razlikujemo od Piratov. Naše stališče je, da vodstvo stranke ne more vse odgovornosti delegirati na bazo, češ, vi se odločite, jaz sem le vaš mikrofon. To je bil najbrž tudi največji problem Piratov, kar jih je pahnilo v kaos vodenja, zato se poskušamo takšnim napakam izogniti.

V začetku februarja je volilna platforma NEOS postala stranka, v kateri sta se spojili stranki NEOS in Liberalni forum. Kako programsko blizu sta si ti dve stranki?

Zelo. To je bil tudi temeljni razlog, da smo se združili v skupno volilno platformo. Pred združitvijo strank smo v delovnih skupinah po vseh deželah primerjali oba programa. Zgodilo se je to, kar smo pravzaprav predvidevali, namreč, da je raznolikost mnenj znotraj posamezne stranke večja kot razlike med samima strankama. Kljub temu je bil to za obe stranki, pa tudi zame, velik korak. Štiri leta sem bila na čelu Liberalnega foruma, sedaj sem vodenje stranke predala v druge roke. Vsi se zavedamo, da so te spremembe pravilne in si jih želimo, kljub temu pa se poslavljamo od stranke Liberalni forum, in razumljivo je, da smo lahko ob tem tudi malce nostalgični.

Za kaj konkretno se zavzemate denimo v gospodarstvu?

Naše stališče je, da gre družbi bolje, če trg deluje svobodno. To ne pomeni, da je brez vsakih pravil, a prepričani smo, da je tržno gospodarstvo osnova za obče dobro. Zavzemamo se za manj pravil, tista, ki so, pa naj bodo razumljiva in takšna, da se nanje ljudje lahko zanesejo. Naj vam opišem primer. Avstrija je leta 2008 sprejela novi zakon o kajenju. Slovenija ima to področje precej jasno in čisto urejeno, četudi se je bilo na nova pravila težko privaditi. A je vsaj vsakomur povsem razumljivo, kaj v zakonu piše. V Avstriji je glede tega zakona popoln kaos in kar 80 odstotkov gostinskih obratov se zakona ne drži, ker preprosto ne znajo razbrati, kaj dovoljuje in česa ne. Nedavno je upravno sodišče odločilo, da zakon takšen, kot je sedaj, ni ustrezen. Zakaj? Ker sicer predpisuje ločene prostore za kadilce in nekadilce, a nima rešitve, če pot do stranišča vodi skozi kadilski prostor. To je tipičen primer slabega zakona. Brez zamere, toda zakonodajalec je tu zato, da postavi jasno pravilo za ali pa jasno pravilo proti.

Če bi bili predsednica avstrijske vlade, kaj bi spremenili?

Najbolj nujni bi bili reforma pokojninskega sistema in reforma šolstva. Zelo dober zgled za prvo je sistem, ki ga pozna Švedska. Gre za sistem fleksibilne pokojnine, kar pomeni, da sicer vplačuješ v pokojninski sklad, vendar lahko iz sistema vselej tudi izstopiš, začasno ali za zmeraj. Naši življenjski modeli in navade se temeljito spreminjajo. Postajamo vse starejši in po vseh napovedih bomo dlje aktivni v delovnem procesu. Na drugi strani imamo situacije, ko bi potrebovali čas in proste roke za druge stvari, kot so na primer otroci ali pa dodatno izobraževanje.

Lahko podrobneje razložite, kako naj bi to funkcioniralo?

To pomeni, da vsakdo vplačuje v pokojninski sklad, tako kot doslej, vendar pa lahko iz sistema izstopi, kadar želi. S tem ni več zakonsko določene starostne meje, kdaj gre lahko nekdo v pokoj, temveč gre lahko kadarkoli, vendar je njegova pokojnina zato ustrezno nižja. Debata o tem, ali se bomo upokojevali pri 65 ali 67 ali morda 58 letih, bi tako postala nepotrebna. Ob tem bi seveda morali zgraditi dodatni steber zasebnega pokojninskega zavarovanja, podobno, kot ga poznajo v Nemčiji, davčna zakonodaja pa bi ga morala ustrezno podpreti.

Predvidevam, da tak sistem ne bi več temeljil na principu solidarnosti, kot smo ga poznali doslej, temveč na principu individualnega pokojninskega računa. Kolikor vplačaš, toliko dobiš.

To seveda ne gre z danes na jutri in zagotovo bo treba še kar nekaj letnikov ohraniti v obstoječem sistemu. Pogovarjamo se o sistemu, ki predvideva dvajset-, tridesetletna prehodna obdobja. Toda enkrat je treba začeti. Avstrija samo za pokojnine iz proračuna letno nameni 10 milijard evrov. Skupaj z odplačevanjem dolgov to znaša kar tretjino proračuna. To pomeni, da imamo bolj ali manj zvezane roke pri investicijah, potrebnih reformah, vlaganjih v izobraževanje in znanost.

Toda ali ne bi ukinitev principa solidarnosti v pokojninskem sistemu povečala tveganje revščine v generaciji starejših?

Z njo se srečujemo že v tem sistemu. Že sedaj imamo celo generacijo žensk, ki bo zelo neprijetno presenečena, ko bo šla v pokoj in izvedela višino svoje pokojnine. Preprosto zato, ker so ostale doma z otroki, imajo manj delovne dobe ali so bile le delno zaposlene.

Prav zato se Liberalni forum, in to je tudi del programa nove stranke NEOS, zavzema za univerzalni temeljni dohodek, torej dohodek, ki zagotavlja dostojno preživetje in temelji na potrebah. Tak dohodek zajema vsa transferna plačila, otroške dodatke, nadomestilo za brezposelnost, pa tudi pokojnino. Gre za sistem, ki je veliko bolj transparenten za vsakega posameznika, saj vnaprej ve, da bo denar zagotovo prejel, ve, koliko bo dobil in kdaj. Vsota ni velika, a zadostuje, da preživiš. Živimo v tako bogati državi, da nihče ne bi smel biti lačen, nikogar ne bi smelo zebsti, vsakdo bi moral imeti streho nad glavo in možnost iti k zdravniku.

Kakšna je ta vsota?

Izračunali smo, da je 1200 evrov nek minimum, ki zadostuje za dostojno preživetje. Res je, da se zdijo takšni projekti še oddaljeni, koncept temeljnega državljanskega dohodka je še precej abstrakten in ljudje še ne razumejo prav dobro, kako deluje. Toda kolikor mi je znano, so ga v Novi Zelandiji že v veliki meri uresničili. Tak sistem temelji na solidarnosti, in ta je tudi pogoj povezanosti družbe, ki ne more temeljiti le na principu storilnosti. Vsakomur izmed nas se lahko v življenju marsikaj zgodi in nas prisili v to, da smo odvisni od pomoči, le da si najbrž v takšni situaciji še najmanj želimo ponižujoče prosjačiti za pomoč pri državi in je lažje, če nam pripada kot pravica.

Vprašanje, ki se vedno pojavlja ob univerzalnem temeljnem dohodku, je, kako bi ga financirali.

Po naših izračunih bi bil tak sistem cenejši od obstoječega. V Avstriji imamo celo vrsto transfernih plačil z veliko birokracije, ki ta sistem upravlja. Kdor želi zaprositi za pomoč, mora biti nadvse vešč birokratskih postopkov, imamo celo odvetniške pisarne, ki se ukvarjajo samo s tem, kako ustrezno zaprositi za določena transferna plačila. Če si v tem spreten, lahko od teh pomoči tudi dobro živiš. A večina ljudi v stiski ni vešča birokracije in ni tako spretna, zato padejo skozi socialno mrežo. Po mojem razumevanju solidarnosti to preprosto ni pošteno.

Ali ne bi z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka sprožili priseljevanja iz držav, kjer je denimo 1200 evrov že zelo zelo dobra plača? Odpor proti »socialnemu turizmu« je precej glasen že sedaj...

Ni mi povsem jasno, kako naj bi ta socialni turizem v resnici deloval, vem pa, da tako, kot ga predstavljajo populisti, preprosto ne drži. Pred leti, ko je bil urad za tujce v Ljubljani še na Proletarski ulici, sem se tam pojavila kot avstrijska državljanka in najprej so me vprašali, ali imam zdravstveno zavarovanje in dovolj denarja za preživljanje. Če Angleži tega v svoji nacionalni zakonodaji niso uredili, je to njihov problem. Evropska zakonodaja kakršnega koli priseljevanja v ugodnejše socialne sisteme sama po sebi ne omogoča. Sama v resnici vidim neki drug problem. Gre za neenakost gospodarskih sistemov znotraj Unije in dejstvo, da mnogi v Evropski uniji delajo, a ne zaslužijo dovolj za preživetje. Tako imenovani working poor se pojavljajo tudi v Evropi. Novinar v Nemčiji, ki je raziskoval ta pojav, se je zaposlil pri Daimlerju in zaslužil 1600 evrov. Imel je štiri otroke in ženo. Po nemški zakonodaji znašajo zajamčena minimalna sredstva za takšno družino 2200 evrov, zato mu je razliko doplačala država. Problem ni v tem, da so plače v Grčiji previsoke, problem je, da so v Nemčiji prenizke.

Druga vaša velika tema je reforma izobraževanja. Kje najbolj škripa v avstrijskem šolskem sistemu?

V raziskavi PISA, ki meri znanje petnajstletnikov, se še komajda uvrščamo pred Romunijo in Bolgarijo. Težava je toliko večja, ker oni napredujejo, mi pa nazadujemo. V našem šolskem sistemu zelo dobro deluje sistem dualnega izobraževanja, sistem vajeništva, drugi del sistema pa očitno ne deluje. Imamo 22 odstotkov otrok, ki zaključijo obvezno šolanje in ne znajo ne brati ne pisati ne računati. V šoli jih niso naučili niti najbolj osnovnih stvari. To lahko čez nekaj let povzroči probleme, ki so danes popolnoma nepredvidljivi. In moramo se vprašati, kako bo v konkurenčnem okolju funkcionirala družba, v kateri je skoraj četrtina mladih funkcionalno nepismenih.

Razlog?

Ni le en sam. Problem je, da sistem preprosto ne deluje, da ga je treba reformirati. Zavzemamo se za večjo avtonomijo šol. Naše stališče je, da mora država sicer postaviti okvir, v katerem delujejo šole, vendar naj te same določijo, kako bodo zastavljene cilje dosegle. Same naj odločajo, kako bodo dodeljeni denar porabile in kako se bodo pedagoško približevale ciljem, ki jih morajo doseči. Če obstaja učni načrt, naj šola sama odloči, kako ga bo uresničila. Imamo različne šole, klasične, waldorfske, montessori, ki bi morale biti enakopravne in hkrati tudi konkurenčne. Starši pa naj se odločijo, katera šola njihovim otrokom najbolj ustreza. Predvsem pa bi moralo biti prepuščeno ravnateljicam in ravnateljem šol, da si sami izbirajo svoje osebje. To v sedanjem sistemu ni mogoče.

V prvem poglavju programa vaše stranke piše, da je avstrijska državna uprava neučinkovita in zastarela. Zakaj?

Avstrija je federalno zasnovana, kar pomeni, da imamo devet dežel z devetimi deželnimi vladami in devetimi deželnimi parlamenti. Hkrati smo majhna država, velika približno toliko kot Bavarska. Avstrija je članica Evropske unije od leta 1995, pa naša ustava še vedno ni zaznala, da obstaja še nova raven upravljanja in da jih je preprosto preveč. Imamo občino, okraj, deželo, državo in še Evropsko unijo. Naše stališče je, da je deželna raven uprave popolnoma odveč. Če greste na sejo deželnega zbora, boste ugotovili, da kar 95 odstotkov predlogov zakonov roma na zvezno raven in o njih odloča državni zbor. Deželni parlament nima skoraj nikakršnih pristojnosti več. Potem je tu še zvezni svet, ki je predstavniško telo dežel na zvezni ravni in ga ukinjamo že 40 let. Razprava o njegovi ukinitvi je z januarjem znova dobila zalet.

S kakšnimi argumenti pa bi ukinili zvezni svet? Sprašujem, ker se tudi pri nas pojavljajo takšni predlogi.

Vi vsaj dežel nimate... Da je z zveznim svetom nekaj treba narediti, je že pred leti priporočilo računsko sodišče, enako je z deželami. Imamo le dve možnosti. Da jih ukinemo, ali pa naj se dežele dejansko organizirajo tako, da pridobijo več pristojnosti, vendar naj bodo potem tudi odgovorne same zase. Tudi finančno.

Zdaj ni tako?

Ne. Če je dežela v minusu, ji da denar država. Če bi bilo drugače, bi Koroška že zdavnaj bankrotirala. Zaradi Hypo Alpe-Adria-Bank bo Koroška samo letos državo stala 5 do 7 milijard evrov. Pri nas se je uveljavil neki čuden sistem. Imamo neformalno telo, ki se imenuje konferenca deželnih glavarjev in odloča o marsičem. Deželni glavarji potem bolj ali manj diktirajo zvezi, kaj je treba narediti in za kaj potrebujejo denar, ne nosijo pa nobene odgovornosti. To se zgodi, če zvezna vlada nima prave avtoritete, predvsem pa ne jasnih predstav o tem, kaj hoče. Kak Kreisky tega zagotovo ne bi toleriral.

Prejšnji teden se je končalo spletno glasovanje, prek katerega je NEOS izbiral kandidate za volitve v evropski parlament, in med 50 kandidati ste dobili ste največ glasov. Včeraj je vašo kandidaturo potrdilo še predsedstvo stranke, katera ovira je še pred vami?

V bistvu gre za tri stopnje. Spletnih volitev za imenovanje kandidata, ki so potekale od sedmega januarja do sedmega februarja, se je lahko udeležil vsak ne glede na to, ali je član stranke ali ne. Pogoj je, da ste se registrirali in plačali 10 evrov pristojbine. Včeraj je o kandidatih glasovalo predsedstvo stranke in danes bodo na skupščini volili člani stranke. Vsako od glasovanj prinese tretjino rezultata.

Kakšne so vaše možnosti, da boste izvoljeni v evropski parlament?

Če bom izvoljena za glavno kandidatko stranke, potem imam zelo dobre možnosti. Javnomnenjske raziskave nam trenutno kažejo okoli 12 odstotkov glasov, vendar se do volitev lahko še marsikaj spremeni. Avstrija ima v evropskem parlamentu 18 poslanskih mest in za eno poslansko mesto potrebuješ približno 5 do 6 odstotkov glasov volilcev.

Obstaja bojazen, da bi na evropskih volitvah svobodnjaki postali najmočnejša stranka v Avstriji.

Trenutno je vodja svobodnjaške stranke Heinz Christian Strache v javnomnenjskih raziskavah pred kanclerjem Wernerjem Faymannom. Svobodnjaki na volitvah stavijo na zelo agresiven desničarski populizem, pri katerem umanjka razumnih vsebin. Eden od njihovih kandidatov, Harald Vilimsky, je celo odkrito povedal, da je cilj njegove kandidature škoditi dunajskim socialdemokratom. Strah, da bodo protievropske populistične stranke okrepile svojo moč, pa ni prisoten le v Avstriji, temveč po vsej Evropi.

Kako komentirate izid nedeljskega referenduma v Švici glede priseljencev?

Kaže na to, kako globoke sledi je pustila gospodarska kriza v evropski zavesti ljudi. Evropska unija mora znova postati naša Evropa, da se bodo ljudje lahko otresli strahu pred priseljenci. Če se bomo Evropejci znova potegnili v svoje nacionalne lupine, bomo vsi izgubili. Ljudje trenutno vidijo Evropo kot krizno celino, kot skupnost, v katero jih je ujela usoda, namesto da bi jo razumeli kot skupnost mnogih možnosti in velikih priložnosti.

Kaj je po vašem mnenju Evropska unija sama zagrešila, da so ljudje čedalje bolj evroskeptični?

Svetovna finančna kriza je na zelo neposreden in krut način pokazala, da Evropska unija institucionalno ni pravilno postavljena. Da imamo sicer skupni denar, nimamo pa možnosti ustrezno skupaj ukrepati. Bančna unija gre vsaj v pravo smer, a je premalo.

Kakšne unije pa še potrebujemo?

Razprava teče tudi v smeri gospodarske unije, zagotovo pa bi se morali dogovoriti tudi na področju energije. Sedaj se denimo vsaka država posebej pogaja z Rusijo ter drugimi izvoznicami plina in nafte. To je velika napaka, in energija je zagotovo področje, kjer bi se morale članice bolje uskladiti. Po drugi strani pa menim, da ni potrebe, da bi Bruselj odločal prav o vseh stvareh, da se o manjših zadevah lahko mirno odloča kje bliže državljankam in državljanom.

Govorite o krivih kumarah?

Ja, slavna direktiva o krivih kumarah.

Kljub temu je NEOS zelo proevropsko usmerjen.

Drži, mi ljubimo Evropo. A pri tem ne gre za brezpogojno in nekritično ljubezen, nismo slepo zaljubljeni.

Dolžniška kriza je v družbah kriznih držav povzročila pravo razdejanje, visoko brezposelnost, revščino, razpad zdravstvenih sistemov. Nekateri strokovnjaki pravijo, da strogo varčevanje ni pravi recept, drugi trdijo, da brez zategovanja pasu ne bo okrevanja gospodarstev. Kaj pravite vi?

Karkoli bi rekla, bi govorila na pamet. Situacije v posameznih kriznih državah so zelo različne. V Grčiji je drugače kot v Španiji, tam spet drugače kot na Cipru, vzroki za izbruh krize so v vsaki od teh držav različni. Evropska unija je pač gasila požar tam, kjer se je pojavil, in danes je še prezgodaj ocenjevati, ali bi in kako bi lahko ravnali bolje. Mislim pa, da so v Bruslju zelo srečni, ker vsaj Slovenija ni potrebovala denarne pomoči.

Zakaj?

Saj ne bi šlo za veliko denarja, a signal bi bil katastrofalen. Še ena država, ki je padla v krizo in se sama ne more rešiti.

Dobro poznate tako slovenski politični prostor kot tudi avstrijskega. Smo si podobni?

Ja, v tem, da raje kritiziramo, kot da bi rekli kaj pohvalnega. Morda so takšni vsi alpski narodi. Sicer pa je največja razlika med Avstrijo in Slovenijo ta, da je Avstrija preprosto večja in njeno gospodarstvo bolj uveljavljeno. Tudi kot demokratična država ima daljšo tradicijo kot še precej mlada država Slovenija. Politika je po drugi strani tudi zrcalo družbe. Res gre za dialektičen proces, a pogosto družba izvoli politike, ki so njen odsev. Pojav, ki sem ga v Sloveniji intenzivno doživljala, je bilo sesutje vseh vrednot, edina vrednota, ki je še ostala, je bil finančni uspeh. Ta je bila zelo razširjena. A je podobno tudi v Avstriji, še posebej na Koroškem. Tam sem odraščala v osemdesetih letih in ko sem se vračala nazaj, sem doživljala zelo neprijetna presenečenja.

Slovenci imamo občutek, da je naša politika prežeta s korupcijo, a mnoge afere kažejo, da tudi Avstrija ni imuna zanjo.

Ne bi izpostavila le politikov. Ko sem živela v Sloveniji, ljudje na splošno niso imeli občutka, kaj je prav in kaj narobe. V Avstriji pa se je situacija poslabšala z vzponom Haiderja. Škandale smo imeli že v osemdesetih letih, a se je pozneje stanje izboljšalo. Ko pa je na oblast prišel Haider, je povzročil toliko škode, da zaradi tega trpimo še danes. V zadrego je prišel tudi sodni sistem in šele zdaj počasi okreva. To kaže, da lahko korupcija načne tudi najbolj stabilne sisteme.

In kako jih je mogoče očistiti?

Politika se lahko očisti le sama. Gre tudi za vprašanje samodiscipline. Zagotovo nisem bila na neko funkcijo izvoljena zato, da si nagrebem moči in denarja. Iskreno rečeno si predstavljam še neko življenje po politiki, in takrat bi se rada brez zadrege pogledala v ogledalo.

Smo preveč kritični do politikov?

Tako v Sloveniji kot v Avstriji so se intelektualci bolj ali manj poslovili iz politike, in v nastalem vakuumu se je uveljavil neki drug sloj ljudi. Zdaj intelektualci sedijo v prvi vrsti in pljuvajo na nanje. Dovolj pametni, da lahko kritiziramo, smo vsi, a treba se je tudi izpostaviti in prevzeti odgovornost.