»Je običajno, da tu teloh cveti februarja?«
Predsednik PGD Horjul Boštjan Zamejc je zmajal z glavo. »Ampak šopke teloha smo imeli tu tudi na novoletnih mizah,« je skomignil in se nasmehnil. V soboto zjutraj se je počasi polnil teden dni nepretrganega dela prostovoljnih gasilcev v dolini, kjer so od predprejšnje nedelje poskušali sprostiti ceste, odstraniti padajoče drevje in pomagati prebivalcem, ki so ostali brez elektrike. Prve dni ni bilo niti telefonskega signala. Hladnejši zrak v dolini in toplejši višje gori sta iz padavin ustvarila ledeno skorjo, ki se je nabrala v naravno katastrofo.
»Tudi starejši ljudje v dolini ne pomnijo, da bi se kdaj zgodilo kaj podobnega,« se je z neprimerljivostjo dogodkov zadnjih tednov strinjal Marko Rožmanec, poveljnik PGD Horjul. Žled je že kdaj prej prizadel višje predele v dolini, a nikoli v tako velikem obsegu. Zagledal se je navzdol po pobočju opustošenja: bukve so s koreninami vred ležale po tleh, od nekdaj mogočnih hrastov so ostali le štrclji, smreke so se tresle brez vrhov, z odlomljenimi vejami.
Aktivnih članov prostovoljnega gasilskega društva Horjul je okoli petdeset in na pomoč so jim priskočili tudi sokrajani. Kmet, ki je gasilcem pomagal s svojim traktorjem, je skomignil z rameni, da še ne ve, koliko škode je nastalo v njegovem gozdu. Prioritete so bile v dneh po žledenju vsem jasne. Poskrbeti je bilo treba za skupno varnost in nujne javne prostore ter ceste.
»Ko smo čistili drevje s cest v teh zadnjih dneh, sem videl več veveric kot kadar koli prej v življenju,« se je spomnil splošne zmede med vsemi živimi bitji Boštjan Zamejc. Ko je stal pod hribi, ki so se počasi izrisovali izpod megle, je ponudil najbolj resničen in slikovit opis stanja večine gozdov po Sloveniji: »Zobotrebci. Samo to je ostalo.«
Fronta padajočih dreves
Med območji, ki jih je žled najhuje prizadel, je tudi Postojna z okolico. Okoli stavbe tamkajšnjega Gozdarskega gospodarstva so v torek še vedno brneli generatorji. Njihovo podjetje je koncesionar, ki skrbi za okoliške državne gozdove, ponujajo gozdarske storitve, ukvarjajo pa se tudi s predelavo lesa. Direktor mag. Frenk Kovač pravi, da se drevesa niso predajala potiho. »Nekaj dni so naši kraji zveneli, kot bi bili na fronti. Pokanje lesa in podiranje dreves je bilo strašno.« Na Gozdarskem gospodarstvu pravijo, da po prvih ocenah situacija deluje obvladljivo. Peter Jež, tehnični direktor, spomni, da žled za gozdarje ni nič novega: »A tokrat je prizadelo bistveno večje površine gozdov po skoraj vsej Sloveniji. Ključno je vprašanje, kaj potem. Na našem območju, če govorim le o državnih gozdovih, ki jih je tu več kot drugod, je predvideni obseg sanacije večji od predvidenega letnega poseka.« Vendarle pa vsi žgoče rumeni štrclji, ki gledajo z gozdnih pobočij, niso pokopališki spomeniki. »So drevesa, ki so hudo poškodovana, in ponekod gre za večja takšna območja. Tam bo treba drevesa odstraniti in zasaditi nova ali čakati na naravno obnovo gozda. Veliko pa je tudi dreves, ki jih vidimo grdo polomljena, a se bodo obrasla. Čez nekaj let ne bomo niti opazili, kakšna huda naravna katastrofa se je zgodila,« pomirja Peter Jež.
Podobno trdijo tudi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Predstojnik katedre za gojenje gozdov prof. dr. Jurij Diaci pravi, da lahko gozdove po žledu razdelimo na črno in sivo cono. V črni je uničenje popolno, v sivi pa je gozd poškodovan nekje med 5 in 60 odstotki. »Če z gozdom pravilno gospodarimo in ga negujemo, je lahko sivo območje manj prizadeto in si gozd hitro opomore. Edina zaščita pri žledolomu je redno gospodarjenje z gozdom. To poveča odpornost posameznih dreves in hkrati gozdnega sestoja. Ranljiva drevesa so tista z asimetričnimi, neobičajnimi krošnjami ali poškodovana drevesa, ki so že na pogled nestabilna. Če ta drevesa pravočasno umaknemo, smo znotraj sive cone na varnem. Če ne gospodarimo redno, kar se v Sloveniji pogosto dogaja predvsem v zasebnih gozdovih, pa lahko tudi v sivi coni pride do obsežnejših poškodb.«
Kraljestvo pod lubjem
Gozdovi v Sloveniji so se v zadnjega dobrega pol stoletja razširili, lesna zaloga pa se je skoraj podvojila. Če so leta 1961 pokrivali 48 odstotkov površin, je leta 2006 gozdnatost dosegla 58 odstotkov, kar nas uvršča na tretje mesto v EU, za Švedsko in Finsko. Približno 80 odstotkov slovenskih gozdov je v zasebni lasti. Glede na rastišče bi morali prevladovati bukve, hrasti in drugi listavci ter borovci. Po več kot tretjino imamo listnatih in mešanih gozdov, le dobra petina je iglastih. Kljub temu smrekovina predstavlja več kot tretjino vse lesne zaloge.
Profesorica za gozdno zoologijo in varstvo gozdov dr. Maja Jurc ob tem opozori, da imamo v Sloveniji tri- do štirikrat več smrek, kot bi bilo primerno glede na rastišče. Posledično so lahko drevesa manj odporna in stabilna ter bolj občutljiva za škodljivce. Odstranitev polomljenih smrek iz gozdov je zato v ospredju pozornosti vseh sogovornikov. Kajti razširjenost podlubnikov na smreki postavlja gozdarje in strokovnjake v tekmo s časom, ali jim bo uspelo poškodovano smrekovino še pravočasno umakniti iz gozdov, da ne bo postala gojišče podlubnikov.
Profesorica Jurc razlaga, da je smola praviloma naravni produkt drevesnega metabolizma in hkrati naravna obramba pred škodljivci. »Če bodo podlubniki napadli mlado in zdravo smreko, jih bo ta dobesedno zalila s smolo in jih odbila. Zato tem podlubnikom pravimo kamikaze,« odpre profesorica leseno škatlo, v kateri ima več deset primerkov skoraj stotih vrst podlubnikov v Sloveniji.
Smola deluje tudi kot obramba, s katero drevo zaceli »rane«. Če rana ni prevelika in je smreka mlada in zdrava, bo tudi z odlomljenim vrhom lahko rasla naprej. A vonj, ki ga oddaja smola v teh primerih, privabi podlubnike, ki zvrtajo luknjico skozi lubje. Če je drevo poškodovano ali podrto, se ne more primerno odzvati na napad, in škodljivci se mu zalezejo pod kožo. Prav tako zmanjša odpornost dreves tudi dolgotrajna ujetost v sneg in led, saj se s tem zmanjša količina kisika, ki ga dobi drevo, kar poškoduje lesne celice in tkiva.
»Samec podlubnik nato pod skorjo na izpostavljenem drevesu oblikuje kotilnico, v katero privabi do pet samic,« opisuje napad škodljivcev dr. Jurc. »Ko jih samec oplodi, naredi vsaka samica svoj rov. Na obeh straneh rova nato samice odlagajo jajčeca, ličinke pa delajo naprej svoje male rove, na koncu katerih se zabubijo. Ko se iz bube izleže imago, pa si izvrta lastno luknjico ven.«
Drevo je podlubnike nahranilo in omogočilo, da so se naplodili. Cena za to je prekinjen prevodni sistem v notranjem delu drevesne skorje. Po njem potujejo voda in hranila iz korenin v krošnjo, kar omogoča drevesu rast in življenje. Hkrati prinesejo podlubniki v drevo tudi glive, ki napadejo sam les. Glive lahko drevesa napadejo tudi od spodaj, skozi korenine, če so te poškodovane zaradi napetosti in upogibanj drevesa, kar je zelo verjetno trenutno stanje številnih dreves, ki so preživela žled. Te glive napadajo tako les listavcev kot iglavcev pa tudi sadnega drevja. »Razkroj jedrnega lesa drevesa lahko seže tudi do 16 metrov visoko,« razlaga strokovnjakinja za zdravje gozdnih dreves.
Podlubniki začnejo svoje koledarsko leto, ko je vsaj tri dni zapored povprečna temperatura 16 do 17 stopinj, ponavadi v marcu, razlaga profesorica Jurc. »Če je hrane za podlubnike veliko, lahko v enem letu podlubnik naredi tri generacije. Ena samica izleže 50 do 150 jajčec. Če se doseže ta točka razširitve podlubnikov, rečemo, da je prišlo do gradacije.«
Podlubnikov mrgoli. Samo v letih 2003 do 2007 je bilo v Sloveniji zaradi podlubnikov odstranjenih 820 tisoč kubičnih metrov smreke.
Sanitarna sečnja je del kurative, ko ni več mogoče nič drugega, pravi profesorica Jurc. Kurativa je zadnji korak v integralnem varstvu gozdov, ko odpovesta tako preventiva ali gozdna higiena kot profilaksa, ki vključuje ukrepanje ob prvih pojavih bolezni, da bi preprečili njeno razširitev.
Ocene škode v gozdovih zaradi žleda predvidevajo, da bo sanitarna sečnja poškodovanih in podrtih dreves dosegla višino letnega poseka – od 4 do 6 milijonov kubičnih metrov lesa. Hkrati je gozdni prirast v Sloveniji skoraj 8 milijonov kubičnih metrov novega lesa na leto.
»Številke, ki ocenjujejo škodo zaradi žleda, nam govorijo, da nujno potrebujemo načrt sanacije, saj je situacija na meji obvladljivega,« opozarja profesorica Jurc. »Določiti je treba prednostna območja in najprej poskrbeti za stare smreke v nižinah, ki so najbolj ranljive. Zaradi napetosti v drevju in napol polomljenih vejah je nujno, da sečnjo opravljajo le izkušeni, izobraženi in dobro usposobljeni gozdarji. Ko ta lesni material prepeljejo do dostopnih cest, pa lahko oblikujemo lovne kupe iz smrekovih vej ali namestimo lovna debla. To so vabe za podlubnike, ki jih moramo nato spomladi redno nadzorovati, najmanj enkrat tedensko. Ko se v skorji razvijejo bube, je treba skorjo odstraniti in uničiti. Zadostuje že, če skorjo obrnemo proti soncu, da se podlubniki izsušijo. Gre za naravni način zmanjševanja nevarnosti podlubnikov. Pri tem delu bi lahko pomagali tako študentje kot prostovoljci, ki pa bodo morali tudi tedaj imeti čelade, biti previdni in usposobljeni za to delo,« opozarja profesorica, ki bo maja organizirala tudi srečanje za ustvarjanje zelenih delovnih mest v gozdarstvu.
Podlubnikom, ki ne napadejo tkiva med lubjem in lesom, ampak neposredno les, so izpostavljeni tudi bori in jelke, pa tudi listavci. V bukev se rad zaredi podlubnik lesničar, ki napade neposredno bukov les, hkrati pa prinese s seboj tudi glive, ki les razkrajajo.
Iskanje jelk in strojev
Slovenski gozdovi veljajo za ene najbolj zdravih in kakovostnih, kar strokovnjaki pripisujejo trem temeljem gozdnega gospodarjenja – sonaravnost, trajnost in multifunkcionalnost. Prof. dr. Jurij Diaci gosta v svoji pisarni posede za mizo na stole iz svetlega lesa, ki kljub trdnosti delujejo mehko in kar vabijo k dotiku. Razlaga, da je treba pohiteti pri umiku vej in dreves, ki ogrožajo varnost, prav tako se ne sme pozabiti na drevje, ki ovira vodotoke in se nabira v zaledjih hudournikov. Tudi on poudari nujnost izkušenosti in dobre usposobljenosti vseh, ki se bodo lotili čiščenja gozdov, in opozarja na previdnost pri hoji po gozdovih, saj bodo odlomljene ali nalomljene veje ob vetrovnih dneh še nekaj časa gravitirale z vso silo k tlom. »Vendar pa se pri nekaterih ukrepih splača malo počakati; predvsem, da vidimo, katera drevesa se bodo začela listati in se bodo pokazala kot sposobna, da preživijo. V sivi coni je velika možnost, da se bo gozd sam obrasel. Predvsem tam, kjer je gozdna sestava naravna, so drevesa bolj odporna. V njih so zapisani dogodki, ki so se zgodili tudi pred več kot sto leti. Bukve, če jim je ostalo vsaj pol krošnje, lahko danes delujejo strašljivo in žalostno, a možno je, da se bodo obrasle. Sploh če gre za mlada, zdrava drevesa. Narobe bi bilo, da bi kar vse po vrsti posekali in tako odprli velike površine. Naravna obnova gozdov v Sloveniji je zelo razširjena. Te procese poznamo in to ne bi smel biti problem. V črni coni, kjer je uničenje bolj ali manj popolno, pa bosta potrebni sanacija in zasaditev. Vendar velja tudi tu razmisliti, katere vrste bomo posadili. Raje manj, a tisto dobro in kakovostno.«
V slovenskih gozdovih se manjša prisotnost jelke, ki jo mlado rada obgrize srnjad, zaradi česar je njena naravna širitev in obnova v gozdu redkejša, načrtno pogozdovanje z njo pa bolj zapleteno in dražje zaradi nujne zaščite sadik.
Vsi sogovorniki se spomnijo tudi preteklih izkušenj z žledolomom v Brkinih leta 1980, ki je bil območno omejen, in žledenja v večjem delu Notranjske in Štajerske v letih 1995 do 1997, ko je bilo prizadetih območij precej, a je bila škoda manjša.
Upokojeni gozdar mag. Franc Perko danes ureja Gozdarski vestnik. Vse svoje življenje se ukvarja z gozdom in je avtor številnih knjig ter publikacij o slovenskih gozdovih. Opozori, da so po žledolomu v Brkinih, kjer so bili predvsem listavci, skupaj stopile vse tedanje gozdarske službe v Sloveniji in pomagale pri sanaciji in ponovni pogozditvi poškodovanega območja. »Danes to ne bo možno. Gozdnih služb je manj, razdrobljene so in vsaka bo imela veliko dela že na svojem območju. Bojim se, da bo predvsem primanjkovalo primerno usposobljenih ljudi. Kajti vsako drevo je svoja zgodba in poglavje zase. V sebi nosijo zgode in nezgode zadnjih sto in več let, napetosti in poškodbe. Razmere, ki so sedaj v gozdovih, zahtevajo izkušene ljudi, ki so že delali v gozdu in so sedaj morda le še dodatno usposobljeni in informirani, kako postopati. Sam si ne bi upal pošiljati v gozd začetnikov, ki v njem še niso delali.«
Tudi njega skrbi, da za ljudi najbolj smrtonosen del zgodbe žledoloma v gozdovih šele prihaja. Število smrti v gozdu je v Sloveniji že v običajnih razmerah zelo visoko, opozarjajo sogovorniki; v zadnjih dveh letih je v gozdovih umrlo po 15 ljudi letno. »Izkušenj imamo z gozdarstvom v Sloveniji dovolj za dobro sanacijo, a vprašanje je, ali bodo omogočeni finančni temelji in volja, da se k temu resno in dolgoročno pristopi,« razlaga gozdar, ki je bil priča obdobju, ko se je v gozdove načrtno vlagalo in z njimi skrbno gospodarilo. Opozori na mačehovski odnos države do gozdarstva in gozdov ter posledično tako na zaton drevesničarstva v Sloveniji, kar bi lahko pomenilo, da gozdarji ne bodo imeli dovolj sadik za pogozditev najbolj prizadetih gozdnih predelov, kot na nepripravljenost in nezmožnost gospodarstva in industrije, da bi se les smotrno porabil. »Lesnopredelovalne in celulozne industrije skoraj nimamo več. Tudi tu je s privatizacijo stopil v ospredje le interes hitro obogateti. Ljudje, ki so ta podjetja dobili v last, niso nikoli razvili čuta odgovornosti. Ker niso sodelovali pri gradnji teh lesnoindustrijskih zgodb, tudi niso razvili spoštljivega odnosa do dela in ljudi v teh z gozdom povezanih industrijah,« z obžalovanjem razlaga Franc Perko.
Sogovorniki opozarjajo, da padli, poškodovani in polomljen les nikakor ne more biti temelj premisleka in resnejšega pristopa k lesnopredelovalni industriji. Lahko pa je povod zanj. Ob tem pa je treba ohraniti širši pogled in staviti predvsem na področja, kjer se ustvarja ali so vezana na izdelke z večjo dodano vrednostjo. Prof. Jurij Diaci vidi v ureditvi postopkov, kako se bo ravnalo z lesom, ki ga je za sabo pustil žledolom, dolžnost države. »Država bi se morala vključiti in pomagati urediti ter organizirati trenutni trg z lesom. Kajti po takih naravnih nesrečah se ne moremo zanašati le na prosti trg, kjer se vedno najdejo posamezniki, ki želijo iz okoliščin profitirati. Hkrati je v Sloveniji trg z lesom slabo razvit in nepregleden, kar poveča nevarnost zlorab. Zato bo regulacija s strani države še toliko pomembnejša. Prvo vprašanje pri tem pa ne more biti, kaj o tem pravi Evropa. Prvo vprašanje mora biti, kaj je dobro za nas, v okvirih Evrope. To se Avstrijci in mnogi drugi vseskozi vprašujejo in tako tudi delujejo. V Avstriji so pred leti prek javnih naročil uporabili ogromno avstrijske jelovine za obnovo vrtcev, šol...«
Okoli Postojne so v začetku tedna po pobočjih ležala po sredi počena debla, razcefrana, zlomljena drevesa, les štrcljev je bil sveže razgaljen. Sneg, ki še ni skopnel, je prekrivala ledena plast – konglomerat ledenih sveč in okruškov ledenih oklepov vej, ki so s sabo proti tlom lomili tudi vzravnane gozdove. Ko se bo led stalil, se bo tragedija naravnega pojava začela pisati v nalogo.
