Čeprav je bil objekt last kranjske, torej slovenske dežele, je bila slovenska beseda v prvih desetletjih tu bolj redka. Za največjo predstavo v domačem jeziku velja uprizoritev Linhartove Županove Micke leta 1789. V prostorih deželnega gledališča je delovala tudi leta 1701 ustanovljena Filharmonična družba (od tod izpis te letnice na pročelju današnje Filharmonije), ki je v sezoni 1881/82 gostila znamenitega skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja. Razgibano kulturno življenje deželnega gledališča je v noči na 17. februar 1887 prekinil silovit požar, ki je objekt povsem uničil. V kroniki ljubljanskih gasilcev je zapisano, da je enega največjih požarov v zgodovini naše prestolnice gasilo 90 gasilcev in da so imeli zaradi zamrznjene Ljubljanice veliko težav pri oskrbi z vodo. Krivca za požar niso nikoli našli. Na pogorišču so leta 1891 zgradili današnjo stavbo Filharmonije. Naj še dodamo, da je sprejem avstrijske cesarice splaval po vodi, ker ji je tistega leta umrl mož Franc 1. in je obisk odpovedala.

Požar deželnega gledališča v Ljubljani.

Usoda, ki je zadela že toliko gledališč, tudi gledališču Ljubljanskemu ni prizanesla. Preteklo noč uničil je je požar, konec je nemškemu gledališču, ustavljene so pa tudi slovenskega dramatičnega društva predstave. Na prostoru, kjer je bilo še sinoč zbrano veselo občinstvo, radujoč se poskočne godbe »Fatinitze« in kjer bi se bila imela danes predstavljati mična slovenska opereta »Mesečnica«, je danes pogorišče, iz katerega se vali gost dim in požarne brambe parna brizgalnica deluje in sopiha neprestano, da se pogase tleči in goreči ostanki. Deželno gledališče je uničeno in nikdar več ga ne bode na tem mestu.

Požar bil je velikansk, kakeršnega v Ljubljani še ni bilo, odkar je pogorela cukrarnica in začel je menda takoj po polunoči. Ob l. uri po polunoči zavohal je namreč mestni stražnik Rus, idoč službeno mimo gledališča, da se nekaj smodi. Začel je preiskavati okolu gledališča, ž njim ob jednem tudi stražnik Ižanec. Čez malo trenutkov zaslišita krik deželnega gledališča vratarja g. Gogole iz druzega nadstropja, iz katerega odprtih oken je že puhtel gosti dim, »Ogenj!« »Feuer!« »Pomagajte, mi se zadušimo!« Vratar Gogola vrgel je na zahtevo stražnika Kusa cel kup ključev iz oknja, da bi se glavna vrata odprla, kar je Rus brzo pogodil, dočim je stražnik Ižanec tekel na rotovž, da se čuvaj na Gradu, kateri o ognji seveda ničesa ni vedel, ker je gorelo le v notrajnih prostorih, telefonično pozove, da trikrat ustreli. (...)

Požarna bramba s svojim orodjem, z velikimi lestvami, po katerih je jedino mogoče splezati na tako visoko poslopje, ni mogla biti takoj na mestu, kajti orodje je spravljeno v Vodnikovih ulicah pri Mesarskem mostu in tudi konji neso bili takoj pri roki. Gogole žena je v jednomer upila, da skoči z otroci skozi okno in nekateri neprevidneži razgrnili so bili že neko plahto, da bi je v njo ujeli. K sreči ni prišlo do tega, ker bi bil skok iz tolike visočine opasen. Previdni možje, mej njimi bivši požarni brambeniki, prosili in rotili so Gogolovo rodbino, naj ostane mirna, naj ima okna odprta, takoj pride pomoč. Mestnima stražnikoma Rusu in Ižancu, ki sta povedala za blizu spravljene lestve, se je posrečilo, da se je jedna lestva pristavila do balkona, druga pa z balkona do druzega nadstropja, da se je rešila vsa rodbina in so se otroci spravili v bližnjo Marculinijevo kavarno. Bil je pa tudi že zadnji čas. (...)

Pri tej rešilni nalogi je splezal tudi nemški igralec Schmidt na lestvo, da bi kaj rešil svojemu vodji imovine, a tacega dela nevajen, zgubil je ravnotežje in padel z lestve, na prvo nadstropje naslonjene, na tla, da se je teško poškodoval na glavi in na rebrih. (…) Mej tem začel je ogenj švigati na desno stran fasade in proti voglu g. Kastnerjeve hiše pokazali so se prvi plameni. To je bilo ob ¼3. uro zjutraj in v malo trenutkih bila je že vsa streha sprednjega poslopja v ognji. Opeke pričele so pokati strahopetno poslušanim ropotom in padati na tlak in na balkon, in v malo časa gorelo je vse postrešje, kakor bi na njem pirotehnik prižgal na tisoče in tisoče lučic. Tu pa tam švigal je tudi umetalni ogenj in male rakete iz podstrešja, znamenje, da se je strogo prepovedano blago le še ondu spravljalo ali pa pozabilo. Prizor, ko je najvišji del strehe gorel, bil je res čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel, kakor beli dan, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi Ljubljanski grad svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji. Dolgo se je branilo podstrešje nad parterjem in ložami, v zvanem srednjem traktu. A naposled se prikaže tudi nad tem oddelkom plamen in kmalu potem je bilo vse v plamenu. (...)

Danes mole same gole stene kvišku, iz sredine vali se še vedno gost dim, požarna bramba dela še neprestano, na stotine ljudij pa kljubu ledeni burji gleda z obeh stranij Ljubljanice, kako se duši požar, ki bi bil utegnil upepeliti velik del Ljubljane. Nevarnost bila je v istini velika, goreči utrinki leteli so celo v Gradišče in v Križanke, sneg na strehah pa nas je obvaroval večje nesreče.

Slovenski narod, 17. februarja 1887

( Pogorelo gledališče ) daje še vedno dela požarni brambi, ker se iz razvalin in podrtin še vedno kadi in še ogenj ni povsod udušen, dasi nevarnosti ni nobene več. (…) Dovtip Ljubljanski poprijel se je tudi te žalostne nezgode in včeraj slišale so se po javnih prostorih pogostem opazke: »Gledališče je kurjeno!«

Slovenski narod, 18. februarja 1887

(Gledališčno pogorišče) ogledala si je včeraj komisija sestavljena iz zastopnikov deželne vlade, deželnega odbora in mestnega magistrata. Inženirji, ki so bili v komisiji, so se soglasno izrekli, da se gledišče ni vžgalo zaradi tega, ker je železna kurtina doli padla in peč ali zid pretresla. Zid je še sedaj jako trden. Najbolj je po mestu razširjena misel, da je bil ogenj nalašč podtaknjen, ker se je v ložah najprvo pokazal. Vodja nemškega gledališča, gosp. Schulz, ima več nego 2000 gld. škode.

Slovenec, 19. februarja 1887