Po tem srebru je Slovenija v Sočiju osvojila še dve bronasti medalji – Teja Gregorin v ženskem biatlonu in Vesna Fabjan v teku na smučeh – potem pa je Tina Maze v smuku osvojila zgodovinsko prvo zlato medaljo na zimskih olimpijskih igrah v vsej zgodovini slovenskega športa.
Ste opazili kaj nenavadnega v tej nepopolni, ad hoc kroniki dosedanjih rezultatov slovenskih športnikov na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju? Niste? Niste opazili, da so vsa tista deveta, šestindvajseta in štiriinsedemdeseta mesta slovenski športniki osvajali zase, medtem ko so samo prva tri – tista na zmagovalnem odru, kjer se delijo medalje – osvajali za Slovenijo?
Seveda niste. Niste opazili zato, ker je samo v športu neuspeh, ko si v nečem enainpetdeseti na svetu, enainpetdeseti torej med vsemi sedmimi milijardami ljudi, in je že od nekdaj zakoreninjeno prepričanje, da tak neuspeh – ali pa povprečen rezultat, tisti menda, ko si v nečem petnajsti na zemeljski obli – pripada samo temu nesrečniku, od katerega je ta trenutek na svetu slabših samo šest milijard devetsto devetindevetdeset milijonov devetsto devetindevetdeset tisoč devetsto petinosemdeset ljudi.
Se vam zdi to nepravično? Kaj naj šele rečemo za junake, ki so v nečem tretji, drugi ali celo najboljši na svetu, pa jim v hipu nacionalizirajo uspeh in ga razglasijo za svojega, našega, nacionalnega, državnega? Zlata Slovenka je lep primer: ko so ji v kombinaciji za eno samo samcato desetinko ušle stopničke in bronasta medalja, je četrto mesto osvojila Tina Maze, ko je dva dni zatem v smuku na cilj prišla prva, torej najboljša, pa je kar naenkrat svojo prvo zlato medaljo na zimskih olimpijskih igrah osvojila Slovenija. Nesrečna Tina si tako svoje zlate medalje ne deli samo s Švicarko Dominique Gisin, ampak tudi z vsemi dva milijona petinpetdeset tisoč devetsto dvainštiridesetimi Slovenci.
V športnih rubrikah tako v teh dneh niste niti enkrat prebrali, da bi Slovenija osvojila štiriinsedemdeseto mesto v moškem biatlonu ali da je odstopila v ženskem slalomu. V Sočiju so na primer prvič v zgodovini zimskih olimpijskih iger ženske tekmovale v smučarskih skokih, pa vendar niste prebrali, da je Slovenija osvojila svoje zgodovinsko prvo šesto mesto v ženskih smučarskih skokih. Od vse Slovenije, od vseh dveh milijonov ljudi, je to zgodovinsko uvrstitev dosegla samo Maja Vtič.
Morda – razmišljam na glas – tudi zato, ker sta v tistem trenutku dva milijona Slovencev čakala začetek tekme v ženskem smuku. Kakšen prizor je moral biti to, kakšen kaos na vrhu planote Rosa Hutor pri Rdečih Poljanah! Dva milijona Slovencev na smučkah se je nagnetlo v malo startno hišico, sodniki preverjajo startne številke, organizatorji poskušajo narediti red, ker se je v gneči na start ženskega smuka prešvercalo tudi milijon moških iz Slovenije. Nakar so se vsi skupaj, cela dva milijona s startno številko enaindvajset, vrgli po tistem strmem pobočju in po minuti in štiridesetih sekundah obsedenega drvenja prileteli v ciljno ravnino z visoko dvignjenimi rokami in osvojili svojo prvo zlato medaljo.
Ampak, če vprašate Tino Maze, bi skorajda prisegla, da je bila zgoraj na startu čisto sama. Skoncentrirana na strmino pod seboj najbrž ni niti opazila dveh milijonov rojakov, ki so se drenjali okoli nje in vso pot, vedoč, da tvegajo glavo, drveli ob njej, jo spodbujali in ji vlivali poguma s tistim tipičnim contradictio in adiecto, ko se tako navijači kot športni komentatorji na junake obračajo v prvi osebi množine: »Gremo, Tina!«
Pravzaprav, če dobro pomislite, je neverjetna sreča, da v vsej tej gneči na ledenem pobočju nihče ni bil resneje poškodovan.
To seveda ni samo slovenski pojav: olimpijske igre so nacionalna stvar, športniki nastopajo pod zastavami svojih držav in osvajajo medalje za svoje države. Slovenci niso edini: mi, Hrvati, na primer, smo konfiscirali vse medalje Kostelićevih in smo do danes prepričljivo najuspešnejši smučarski narod na svetu. Velesila Norveška ima tako po eno medaljo na šestnajst tisoč prebivalcev, mali Hrvati pa deset na prebivalca, od tega štiri zlate!
Da me ne bi narobe razumeli, nimam jaz nič proti takšnemu navijaškemu norenju – tudi sam sem pred dnevi v tem časopisu napisal posvetilo prvi slovenski zlati medalji – a lepo bi bilo, da se poistovetite tudi z Ilko Štuhec, ko zgreši vratca, in z biatlonci, ko po garaškem premagovanju gozdnih poti s tisto puško na rami pridejo na cilj štiriinsedemdeseti. In da tako, kot ste sodelovali pri Tinini zmagi in slavi, sodelujte tudi pri vznemirjenju, strahu in trepetanju na primer Maje, Katje, Špele in Eve vrh petindevetdesetmetrske smučarske skakalnice. Ne pa da jih čakate spodaj, v izteku skakalnice, na varnem, pripravljeni, da se skupaj z njimi povzpnete na zmagovalni oder, če bi po kakšnem čudežu osvojile katero od prvih treh mest.
Konec koncev – pomembno je sodelovati.