Od šestih priložnosti za osvojitev prestižne kolajne, ki so jih imeli v prvih šestih dneh 22. zimskih olimpijskih iger v Sočiju, so realizirali kar štiri z zlato kolajno alpske smučarske Tine Maze, srebrno smučarskega skakalca Petra Prevca ter bronoma tekačice na smučeh Vesne Fabjan in biatlonke Teje Gregorin. Neizkoriščeni sta ostali le priložnosti Mazejeve v superkombinaciji (četrto mesto) in smučarske skakalke Maje Vtič (šesto mesto). Pri slednji je podrobna analiza pokazala, da je bila tudi žrtev sodniške zmote ali zarote s prenizkimi ocenami za slog, ne glede na njeno napako pri doskoku, saj tekmice niso naredile toliko boljšega umetniškega vtisa, kot je bila na koncu razlika v točkah.
Ob neverjetnem nizu osvajanja kolajn ostajajo v senci junakov številne uvrstitve od četrtega do desetega mesta, ki so v ostri mednarodni konkurenci na največji tekmi štiriletnega ciklusa vrhunski dosežki. Do sinoči so jih nanizali že osem. Če sta Mazejeva in Prevc, ki je kot prvi osvajalec kolajne hitro sprostil celotno olimpijsko reprezentanco bremena velikih pričakovanj, rojena igralca za velike tekme, presenečajo ostali z dosežki karier.
V slovenskem športu je očitno na zenitu karier izjemna generacija športnikov, ki so do olimpijskih kolajn hodili po različnih poteh. Pogosto tudi zunaj urejenih sistemov in modelov, o katerih predavajo na fakultetah. Vsem štirim nosilcem kolajn je skupno, da niso mestni otroci izza računalnikov, ampak s podeželja, brez bolestnih ambicij staršev. Kot vaški otroci so najprej morali izpolniti številne domače obveznosti, preden so lahko odšli na trening svojega najbolj priljubljenega športa. Ker so imeli pošten odnos do športa, so bili nagrajeni s kolajno, potem ko je pri nekaterih že kazalo, da bodo večni osmoljenci.