Potem ko je eno najlepših zgodb začetka olimpijskih iger z zlatom v sprintu spisal 40-letni veteran Ole Einar Bjoerndalen, je nadaljevanje biatlonskega sporeda zaznamoval Martin Fourcade. Čeprav je star šele 25 let, torej je precej mlajši od Norvežana, že piše zgodovino, česar se brani. »Bilo bi precej megalomansko, če bi razmišljal, da bom zaznamoval biatlonsko zgodovino,« je dejal, potem ko mu je lani uspela izjemna sezona.
Toda vse bolj se dogaja ravno to, česar se brani. S serijskimi uspehi si počasi utira pot med največje biatlonce. Ker je do konca poti še daleč, bo v prihodnjih letih zanimivo videti, kam bo segel njegov domet. Svojega vzornika Raphaela Poireeja je v eni stvari že dosegel. Lani je Fourcade osvojil vse štiri male kristalne globuse in velikega, kar je nazadnje leta 2004 uspelo ravno njegovemu slavnemu rojaku. V minuli sezoni je mlajši od bratov Fourcade dominiral podobno, kot je Tina Maze v alpskem smučanju. Na 26 tekmah je kar desetkrat zmagal in se 19-krat uvrstil na zmagovalni oder. Prav na vseh tekmah se je uvrstil med najboljšo deseterico. Ob tem je imel še dovolj časa, da se je uvrstil v francosko reprezentanco za tekmo svetovnega pokala v smučarskih tekih. Tam ni bil tako uspešen, ne le po svoji krivdi, ampak tudi zato, ker ni imel najbolje pripravljenih smuči. Razmišljal je tudi o nastopu na svetovnem nordijskem prvenstvu v Predazzu, a se je nato raje popolnoma posvetil biatlonu. Je pa smučarski tek lahko ideja za prihodnost. Morda bo šel tudi po tej plati po Bjoerndalnovih stopinjah…
Fourcade sicer velja za odličnega strelca, tekmeci se čudijo, kako lahko na strelišču ostane tako miren. Zna pa pokazati tudi čustva. Na zasledovalni tekmi je roko dvignil visoko v zrak in se obrnil proti svojim trenerjem, ko je zadel zadnji strel, zato je izgubil kakšno sekundo, a zmaga ni bila ogrožena niti za trenutek. Kaj takšnega si lahko privošči le športnik, ki kipi od samozavesti – slednje Fourcadu zagotovo ne primanjkuje. Z dvema naslovoma prvaka v Sočiju (ima tudi srebro iz Vancouvra) je Poireeja presegel tudi v dosežkih na olimpijskih igrah, kmalu pa bi ga utegnil tudi po naslovih svetovnega prvaka (ima jih pet, tri manj od svojega vzornika).
Trenutno najboljši biatlonec sveta ne prihaja iz okolja, kjer bi bili zimski športi tradicionalno priljubljeni; odraščal je v Pirenejih na francosko-španski meji. Pravi, da mu je španščina bližje kot francoščina in ker je Katalonec, pesti stiska za nogometaše Barcelone, čeprav pravi, da ne bo nikoli velik nogometni navdušenec. Je pa zato toliko bolj predan biatlonu, smučarskemu teku in tudi kolesarjenju. Da je bil zaradi športa pripravljen spremeniti življenje, potrjuje podatek, da se je s 15 leti preselil v Alpe, kjer je imel boljše pogoje za trening.
