Ne le slovenski hokejisti v Sočiju, tudi njihovi navijači v domovini so z nestrpnostjo čakali na olimpijsko premiero proti Rusiji. Na Gorenjskem, kjer domačini pravijo, da je hokej doma, razumljivo niso smeli izpustiti tako velikega dogodka, čeprav je bila ura zgodnja, do konca službenih obveznosti pa vsaj še četrt delavnika. V piceriji kapetana slovenske reprezentance Tomaža Razingarja na Bledu je bilo kljub temu toliko obiskovalcev, da je za vse zmanjkalo stolov, zato so nekateri stali.
Picopek je moral hipoma zavihati rokave, kakor tudi natakarica, ki je žejnim zaračunavala olimpijsko ceno piva, kakor v teh dneh rečejo vrednosti enega vrčka hmeljevega napitka za poldrugi evro. Družba v prostoru je bila dobro razpoložena in mednarodno obarvana, saj so se sporazumevali v več jezikih, vsem pa je bilo skupno poznavanje hokejske igre. Za točilnim pultom je s svojim sinom, ki bo prav tako hokejist, sedel stari znanec hokejskih igrišč in zdaj trener blejskega kluba Andrej Brodnik. Ko se je tekma začela, je skozi vrata na drugi strani vstopil Dragutin Ljubić, znani obraz pisarne Medveščaka, ki je zaradi zasedenosti zagrebške dvorane Dom sportova našel začasno zatočišče na Bledu. Med množico je iskal prijatelja in nekdanjega vratarja Anžeta Ulčarja in prisedel za mizo.
Fantje v kotu so ob začetku tekme nazdravili za srečo, a prav veliko je uvodoma ni bilo, potem ko so se Rusi po ledu pognali kot rakete. »Saj bo, saj bo! Ne bomo se pustili,« se je slišalo. In res, v nadaljevanju je bilo ozračje iz minute v minuto bolj vedro. Ob golih Žige Jegliča so ljudje poskočili in ploskali od navdušenja. Brane Terglav, ki ima v dvorani trgovino s hokejsko opremo (za zdaj še brez olimpijskih dresov), je dal vedeti, da je Jeglič produkt blejske hokejske šole, in s prstom pokazal na možakarja, ki je šel mimo. Bil je to Valerij Šahraj, Jegličev trener v najpomembnejših letih njegove kariere. »Imamo izjemno generacijo. Vsi smo ponosni na te fante. Ne boste mi verjeli, ampak ruske prijatelje sem ves čas dražil, naj stavijo z menoj. Rekel sem jim, da bo Slovenija zmagala s 4:3,« se je smejalo Šahraju, Ukrajincu s slovenskim potnim listom, ki je v naši deželi že več kot dvajset let. Ob prelomu tisočletja je tudi igral za našo člansko reprezentanco, zato je njen goreč navijač.
V tistem trenutku, ko je bilo na semaforju 3:2 za Ruse, je Šahraj še vedno upal, da se bodo njegove vizionarske slutnje uresničile, a je Zbornaja komanda vendarle ušla na varnejšo razliko. Med navzočimi kljub porazu ni bilo razočaranja, ampak ponos, da se je Slovenija tako dobro upirala glavnemu favoritu za osvojitev zlata. Tudi trener Medveščaka Mark French nam je omenil, da ni pričakoval tako izenačene tekme: »To vsekakor je presenečenje. Slovenija je igrala neverjetno dobro, lahko ste zadovoljni.« Šahraj je pripomnil, da bo zdaj z veseljem prebral ruske časopise, v katerih pričakuje kritiko nad igro domače vrste. »Rusom se je videlo, da niso uigrani. Želeli so igrati kolektivno, a so delali napake. Imajo superzvezdnike, a obrambe pravzaprav ne igrajo. Pod velikim pritiskom na teh igrah je ruski selektor, igralci pa ne toliko, saj so milijonarji in igrajo za svoj užitek,« je pripovedoval Šahraj.
Klobuk pred slovenskimi hokejisti je snel tudi Ljubić, ko smo ga zmotili v trenutku, ko so gostje že začeli zapuščati prizorišče. »Pri izidu 3:2 je odločala ena napaka. Če bi Slovenija iztržila točko, bi bilo to nekaj zgodovinskega. Še naslednjih sto let bi vsi govorili o tej tekmi. Res sem si želel uspeha vaše reprezentance, saj imam v Sloveniji ogromno prijateljev,« je dejal Dragutin Ljubić. Pravi, da ni nikakršne dileme, da hokejski privrženci na Hrvaškem v času olimpijskih iger stiskajo pesti za sosede iz Slovenije, obenem pa je prepričan, da bodo risi v Sočiju pokazali še marsikaj. Ker Medveščak od lanske jeseni nastopa v ruski ligi KHL, je skozi sezono občutil, kaj gostiteljici iger pravzaprav pomeni hokejski olimpijski turnir. »Rusija je ogromna dežela, kjer je vse podrejeno hokeju. Dobil sem občutek, da bo za njih nekaj vredna le zlata kolajna v hokeju. Vseeno jim je, kaj se dogaja s športniki iz drugih panog. Hokej je daleč najpomembnejši,« je sklenil.
