Ko so Švicarji v nedeljo poslušali večerna poročila, so izvedeli, da je tesna večina državljanov glasovala za ponovno uvedbo kvot priseljevanja in s tem švicarsko vlado postavila v nezavidljiv položaj. Z Evropsko unijo se bo morala znova pogajati o sklenjenih bilateralnih sporazumih, s katerimi Švica sicer ni postala članica Unije, uživa pa vse ugodnosti skupnega trga. Odzivi na izid referenduma iz Bruslja so bili vse prej kot razveseljivi, še včeraj je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso v Bern sporočil, da se o kakršnih koli popuščanjih v poglavju prostega pretoka delovne sile s Švicarji ne mislijo niti pogajati.

Ko so v Švici šteli nedeljske glasove, si je Christoph Blocher, idejni oče pobude proti »masovnemu priseljevanju« in neformalni vodja švicarske desno nacionalne ljudske stranke SVP, zadovoljno mel roke in se veselil svoje druge največje politične zmage po letu 1992, ko mu je pred referendumom o priključitvi Švice Evropski gospodarski skupnosti uspelo prepričati sodržavljane, da glasujejo proti, in so vsa prizadevanja švicarske vlade in gospodarstva padla v vodo.

Mediji so komentirali, da švicarsko ljudstvo pleše, kakor on igra, 73-letnemu milijarderju pa se ni zdelo niti potrebno, da bi se udeležil slavja stranke po uspešnem referendumu in triumfiral nad poraženimi: vlado, sindikati, gospodarstvom in preostalimi političnimi strankami. V svet je poslal le videosporočilo s kravami v ozadju, ki jih je razglasil za švicarske nacionalne živali. Švicarji so glasovali o svoji neodvisnosti, je sporočil, in komando znova vzeli v svoje roke.

Ne glejte kot zajec, ki čaka pik kače

V odzivu na izid referenduma so švicarski liberalci priporočili, naj nekdanji minister švicarske vlade Christoph Blocher, kot posebej imenovani državni sekretar, kar sam vodi težka pogajanja z Brusljem in izkoplje državo iz težavnega položaja, v katero jo je pahnil. V Blocherjevem odgovoru na pobudo je bilo zaznati cinizem in zamero. Je le preprost poslanec in od ministra, ki so ga nekoč vrgli iz vlade, res ni mogoče pričakovati, da bo vodil pogajanja z EU. V enem svojih redkih javnih nastopov po referendumu pa je vendarle navrgel kopico nasvetov, kako naj se švicarska vlada spoprime z nastalo situacijo. Ni treba, da strmimo kot zajec v kačo, kdaj nas bo pičila, je dejal za švicarsko televizijo, Unija zagotovo ne bo odpovedala pogodb s Švico, za kaj takega so prometne povezave čez alpsko državo preveč pomembne.

Nedeljska zmaga na referendumu pomeni ponovno politično rojstvo človeka, ki ljubi moč in denar. Christophu Blocherju kritiki, ki jih je obilo tudi v švicarskih medijih, očitajo demagogijo, populizem in sovražnost do tujcev. Je politik, ki je globoko razdelil švicarsko politično javnost, Blocherja ljudje ljubijo ali pa sovražijo.

Zagovorniki v njegovem zavzemanju proti vključevanju Švice v mednarodne integracijo vidijo legitimen odziv na njihove nezakonite mahinacije in nedemokratično porazdelitev moči. Njegovi nasprotniki v njem vidijo človeka brez vesti, ki za svoj vzpon in moč izkorišča najnižje človeške strasti. Oboji ljudskemu tribunu priznavajo njegove politične sposobnosti, je izvrsten retorik in švicarsko ljudsko stranko je diplomirani pravnik iz nepomembnega društva volivcev s slabimi 10 odstotki glasov povzdignil v najmočnejšo parlamentarno skupino.

Kaj OZN briga švicarska črna ovca

V svojih javnih nastopih je mož s staromodnimi očali včasih bojevit in drugič zadržan, a največkrat povsem nedolžen. Na očitke, da hujska proti tujcem in podpihuje bojazni ter sovraštvo do njih, odgovarja, da je menda v državi še vedno dovoljeno govoriti resnico. In ko sprašuje, ali so minareti v Švici res potrebni, v njih ne vidi svobode prakticiranja neke veroizpovedi, temveč znak prevlade islama, ki v katoliški Švici nima kaj iskati. Kadar mu očitajo, da s svojimi političnimi parolami spodbuja skrajne desničarje in neonaciste, pravi, da tudi njega skrbi, a tega preprosto ne more preprečiti. Javnega razburjenja in graje Organizacije združenih narodov zaradi rasizma ob volilnem plakatu ljudske stranke SVP, na katerem skušajo tri bele ovce z zemljevida Švice zbrcati črno ovco, ni razumel. Plakat se mu zdi ljubek. Organizacija združenih narodov pa se vanj nima kaj vtikati, saj je Švica suverena država.

Tako v svojem političnem kot tudi gospodarskem delovanju Blocher nikdar ni bil malenkosten, še manj se je ubadal s tem, kaj je etično ali pošteno. Spomladi leta 1994 je časopis Luzerner Neusten Nachrichten razkril, da je v parlamentu ob odsotnosti svoje poslanske kolegice na sosednjem stolu pritisnil tudi njen glasovalni gumb in tako glasoval dvakrat.

Decembra 2003 je bil Blocher s tesno večino potrebnih glasov izvoljen v švicarsko vlado in januarja 2004 je postal pravosodni minister in minister za notranje zadeve. Kljub principu kolegialnosti, ki so ga Švicarji zapisali v ustavo in pomeni, da člani vlade njeno stališče zastopajo ne glede na strankarsko pripadnost, je Blocher v javnosti igral dvojno vlogo. Bil je minister, a se je vedel kot vodja opozicije. Ob ponovnih volitvah članov vlade Blocher leta 2007 ni bil več ponovno izvoljen.

Elegantna »kraja« družinskega podjetja

Christoph Blocher se je rodil oktobra 1940 v Schaffhausnu, njegovi predniki so se v kanton Bern iz nemškega Würtemberga priselili leta 1861. Svoje bogastvo je sedmi sin od enajstih otrok siromašne duhovniške družine pridobil na nadvse nenavaden način. S tem, da je inštruiral sina lastnika podjetja Ems Chemie, se je v hiši bogatega podjetnika kmalu počutil kot doma. Kolerični Werner Oswald je podjetnemu povzpetniku kmalu zaupal bolj kot svojim lastnim otrokom in mu omogočil sijajno kariero.

Ko je stari Oswald med nekim pogajanjem v banki Leu nenadoma umrl, je Blocher postal šef njegovega kemijskega koncerna. Kmalu zatem je dedičem in lastnikom koncerna sporočil, da je podjetje v zelo težkem položaju, da jih je prehitela konkurenca in so na robu likvidnosti. Blocher tisto leto ni izplačal dividend in lastnike pozval k prodaji, dokler je za podjetje sploh še mogoče kaj iztržiti. S tajnim kupcem se je pogajal sam in leta 1983 je družina prodala koncern neznanemu investitorju za 20 milijonov frankov. Neodvisni strokovnjaki so vrednost podjetja ocenili na 80 milijonov evrov.

Neznani investitor je bil v resnici isti mož, ki je prej prepričal družino, kako neuspešno je podjetje v njihovi lasti, in se pogajal o ceni. S pomočjo bančnega kredita je Blocher kupil podjetje, ki je takoj, ko je prešlo v njegove roke, znova čudežno vzcvetelo. Tri leta kasneje je Blocher odplačal kredit, v blagajni koncerna pa je ležalo 500 milijonov frankov.