Glavni, tako rekoč monodramski lik Theodora v genialni zasedbi melanholičnega Joaquina Phoenixa je poklicni pisec pisem, ki jih ljudje ne utegnejo ali ne znajo več napisati sami, je svojevrsten literat kratkih zgodbic, ki jih starši pošiljajo otrokom, ljubimci izvoljenkam, prijatelji prijateljem, je nekdo, ki izraža čustva tistih, ki jih ne znajo več in zato najamejo njega. Kot tak je seveda mojster emocij, vsaj na papirju, v besedah. Realnost je drugačna, živi sam, z ženo sta se razšla že pred letom, in ima dva prijatelja, kmalu le enega, ker se par razide. Seveda ima računalnik in telefon in 3D-igrice, preko njih pa veliko prijateljev in ljubimk, in vse to mu zapolnjuje samoto in mu daje vtis, da živi v družbi.

Nekoč tvega resnični zmenek – groza! Oba nervozna, oba polna želje in panike hkrati, in potem tisti njen nenadni, nasilni mokri poljub – bljak! Nič, bolje je seksati po telefonu, pa četudi s tisto čudno žensko, ki zahteva, naj jo davi z mrtvo mačko… Dokler tehnologija ne ponudi idealne rešitve, virtualne punce, ki je prečesala vsa njegova pisma, podatke, pogovore, ki je v najboljši maniri FBI izdelala njegov popoln profil. Ta punca natančno ve, kaj ta človek potrebuje.

Začne se srečen čas, klepetata kot prava zaljubljenca, sprva plaho, potem vedno bolj brez zadržkov, njena bistrost, ljubeznivost, šarmantni glas (Scarlett Johansson, ki jo gledalci v ZDA verjetno prepoznajo in zato računalniška punca v njihovi domišljiji dobi tudi zapeljivo telo) mu vse bolj lezejo (skozi slušalko) pod kožo in seveda v posteljo, le da nam režiser seksualnih prizorov diskretno ne pokaže, ker je masturbacija samotnega moškega v filmu večji tabu kot vsi porno prizori. Rekli bi, da »hodita«, predstavi jo tudi prijateljem in skupaj gredo na piknik, o njej pove tudi bivši ženi – ki besno ugotovi, da jo je torej nadomestil z laptopom…

Smo torej v nekem vmesnem času, ko virtualni svet v osebnem življenju že zelo uspešno parira realnemu, ko se eni še trudijo z mučnimi zvezami, drugi zgražajo nad novo možnostjo virtualne ljubezni (ali pa je vsaj prizadet njihov ego), tretji pa že sprejemajo stroje kot enakovredne partnerje, ki imajo sicer nekaj pomanjkljivosti, a kdo jih nima? Resda nimajo teles, toda tudi to je lahko prednost, kajti samotarju je navzočnost resničnega telesa prava mora, je vdor nepredvidljivega v njegovo čisto, varno in skrbno nadzorovano intimo. Realna telesa se tako postopoma že zdijo bolj čudna, bolj tuja od virtualnih. Odnosi s slednjimi so navsezadnje zelo podobni odnosom parov na daljavo, kakršnih je zaradi ekonomskih migracij vse več. V teh se ljudje ravno tako vse bolj spreminjajo v zapis, glas in sliko, vse bolj so posredovani, torej nestvarni, filmski, vse bolj se pozablja resničnost oddaljenega telesa. Tako ločeni ljudje ravno tako živijo in razvijajo svoje odnose, ne da bi jih mogli (morali) preveriti skozi »znoj in kri« vsakdanje navzočnosti (ki je, kadar je spet možna, pogosto naporna kot vrnitev moža s fronte). Teoretično bi jih lahko ob nenadni smrti zamenjal neki prihodnji brezhibni računalniški dvojnik, ki bi še naprej pisal, klical…, kot da se ni nič zgodilo.

No, v Oni še nismo tam, ona je na pol poti, je brezhiben glas in um, a s človeškimi čustvi ima še nekoliko težav, Theodorovega ljubosumja ob priznanju, da prijateljuje še z okoli osem tisoč ljudmi, seksa pa s tristo in nekaj, ne razume povsem. Predvsem pa ima seveda omejeno trajnost, kot vsak računalniški program – Microsoft vendar mora služiti. A žalovanje za računalniškim programom ni nič manj boleče, nič manj stvarno. Da o razočaranju sploh ne govorimo: a smo zato bežali od nepredvidljivih ljudi, da bi nas varali prenosniki?