Torkova zadolžitev slovenske države je znašala 2,6 milijarde evrov (3,5 milijarde dolarjev). Izdane so bile petletne obveznice v višini 1,1 milijarde evrov in desetletne obveznice v višini 1,5 milijarde evrov. Ciljna donosnost je bila 300 bazičnih točk nad ameriškimi primerljivimi obveznicami. Največje povpraševanje je prišlo s strani upravljalcev skladov iz ZDA, VB in EU. Zaradi velikega zanimanja je zahtevana donosnost za obe obveznici padla pod ciljno. Glede na pretekle zadolžitve je bil tokratni zahtevani donos najnižji. Zadolžili smo se razmeroma ugodno glede na razmere na trgu. Nedvomno je nižja cena posledica ukrepov na področju sanacije bank in signala, da lahko težave rešujemo sami. Pozitivni signali so prišli tudi iz bonitetnih agencij.

Ne glede na najcenejšo zadolžitev v zadnjih letih je dinamika zadolževanja skrb zbujajoča. Leta 2008 je znašal javni dolg 22 odstotkov BDP, danes pa znaša 74 odstotkov BDP. Primerjalno gledano smo glede na države evrskega območja (90,6 odstotka) in večino držav EU (85 odstotkov) še vedno podpovprečno zadolženi kljub velikemu poslabšanju. Mnoge druge evropske države so se v krizi namreč podobno zadolževale. IMF je na podlagi študije (Rogoff, Reinhart) poudarjala, da stopnja gospodarske rasti znaša –0,1 odstotka, ko države dosežejo 90-odstotni delež dolga v BDP. Toda kritiki so pokazali, da dejanska stopnja rasti nad 90-odstotnim deležem dolga v BDP ni negativna, ampak znaša okoli 1,9 odstotka. Meje niso jasne. Obenem administrativno določanje zgornje vrednosti javnega dolga deluje izrazito prociklično.

Države s primerljivim javnim dolgom niso v enakem položaju. Večje države si lahko dovolijo več. Toda kriza v EU ni samo fiskalna, ampak tudi plačilnobilančna. Slovenija je imela v letu 2013 na tekočem računu plačilne bilance petodstotni presežek. Konkurenčnost slovenskega gospodarstva se je izboljšala, saj smo imeli še leta 2008 petodstotni primanjkljaj. Slovensko gospodarstvo ustvari bistveno več, kot potroši. To omogoča večje lastno financiranje kapitalskih zahtev, neto izvoz kapitala in zmanjšanje zadolžitve v tujini. Slovenijo slednje postavlja v bistveno boljši položaj glede na večino drugih članic EU.

Dolg ni spaček tržnega gospodarstva. Mnogo bolj njegovo temeljno gibalo. V obdobju rasti se skozi zadolževanje prevzemajo vedno večja tveganja. V času krize sledi proces razdolževanja. Tudi proces kreiranja denarja temelji na dolgu. Dolg bo vedno z nami. Namesto njegove demonizacije poskrbimo za njegovo kakovostnejše upravljanje. V EU je plačilna sposobnost postala mera moralnosti. EU tako brez pomišljanja spodbuja vsaj sporno razlastitev imetnikov podrejenih obveznic. V Sloveniji smo razsuli domači trg obveznic. Toda prav ta bi lahko v določeni meri zmanjšal izpostavljenost države na mednarodnih finančnih trgih.

Visoka rast javnega dolga v zadnjem letu je posledica sanacije bank. Toda še večji problem kot zadolženost države je zadolženost podjetij. Ta so v primerjavi z državo in gospodinjstvi glede na povprečje EU nadpovprečno zadolžena. Slovenska podjetja potrebujejo po ocenah BS okoli 5,5 milijarde evrov dodatnega kapitala. Mnogo manj nove kredite. Prezadolženim podjetjem banke zato ne posojajo denarja, nizka kreditna aktivnost pa ne more spodbuditi gospodarske rasti. Zaradi tega sanacija bank ne bo avtomatično povečala kreditne in gospodarske aktivnosti, kot so mnogi pričakovali. Obenem bančni uradniki postajajo vse bolj podobni državnim uradnikom. Nihče noče sprejemati odločitev. Vsi čakajo.

Upravljanje dolga je v veliki meri odvisno od bodočega delovanja ECB. Pogodba o delovanju EU namreč določa, da je prepovedano neposredno zadolževanje članic pri ECB. Ta ne deluje kot zadnji posojilodajalec. Nenaklonjena je tudi višji inflaciji za zmanjšanje realne vrednosti dolgov. Oportunitetni strošek neodvisne ECB se zato vse bolj kaže v povečanju odvisnosti držav od nepredvidljivih finančnih trgov. Ti pričakujejo vračilo dolga in ustrezno vedenje zadolženih držav (privatizacija). ECB skozi ekonomiko dolga vse bolj določa bodočo institucionalno strukturo držav. V perifernih državah sta v ospredju razgradnji socialne države in javnega sektorja.

Stroške sanacije bančnega sistema mora država deloma poplačati tudi iz svojega premoženja. Privatizacija mora biti vodena na podlagi jasnih sektorskih strategij in meril. Izkupiček od prodaje mora biti namenjen izključno znižanju bremena javnega dolga in ne za pokrivanje tekoče proračunske porabe. Dokončno bi morali prepoznati tudi odgovornost politikov za sedanje fiskalne težave. V času prve Janševe vlade izstopajo Virantova plačna reforma, ukinitev davka na izplačane plače in znižanje davka na dobiček. Gre za proračunski izpad v višini milijarde evrov. V času druge Janševe vlade je prišel ustavno sporni ZUJF. Sedanji vladi grozita odškodnina zaradi konfiskacije podrejenih obveznic in izpad načrtovanega prihodka zaradi slabo premišljenega nepremičninskega davka. Vse vlade delijo »skrb« za izbrisane in škodo zaradi pomanjkljivega urejanja vodotokov. Še dodatna milijarda. Javnofinančni problemi so predvsem odraz nekompetentnih politikov. Mnogo manj javnega sektorja in socialne države.

Težnja po manjšem javnem dolgu lahko poveča zasebnega. Fiskalna konsolidacija pogosto vodi v zmanjšanje, pocenitev ali ukinitev javnih storitev. V državah brez javnega šolstva ni proračunskih izdatkov za šolstvo. Toda javni dolg nadomesti privatnega. Namesto brezplačnega javnega šolstva dobimo študentske kredite. Obenem padec deleža plač v narodnem dohodku ustvarja dodatno težnjo po zasebnem zadolževanju zaradi potrebe po ohranitvi dosedanjega sloga življenja. Sodobni načini kartičnega poslovanja dodatno povečujejo zadolženost človeka.

Vlada mora izvajati premišljeno fiskalno konsolidacijo. Toda še več pozornosti mora nameniti dvigu inovativnosti in spodbujanju rasti. Šele visoka in stabilna rast bo zmanjšala breme javnega dolga. Glavni problem Slovenije ni višina javnega dolga. Mnogo bolj deficit idej in konkretnih razvojnih projektov. Kdo v vladi se danes sploh ukvarja z razvojnimi projekti in rastjo? Slednja ostaja drugorazredna tema.