Te kažejo, da ne gre le za posamične črne ovce. Kaos in neutemeljeno preskakovanje sta dokazano vgrajena v vodenje čakalnih seznamov v vsaj dveh bolnišnicah, UKC Ljubljana in Ortopedski bolnišnici Valdoltra. Za takšno stanje so odgovorni vsi predstojniki in direktorji, ki so k njemu prispevali, ga dopuščali, da bi imeli mir v hiši, ali pa jih čakalni seznami preprosto niso zanimali. Še bolj pa je zatajil nadzor. Obe bolnišnici sta bili tudi lani pod drobnogledom zdravstvenega inšpektorata, a ta na čakalnih seznamih ni odkril niti ene nepravilnosti, ki bi jo lahko sankcioniral. Tudi ministrstvo za zdravje je ob pritožbah pacientov pišmeuharsko ugotavljalo, da zakon o pacientovih pravicah pač ne ureja vpisa in uvrstitev na čakalne sezname. Zanimivo, na računskem sodišču, kjer so se s čakalnimi dobami ukvarjali kar leto in pol, menijo, da je zakonodaja jasna in primerna.

Dokler je mogoče s čakajočimi bolniki mešetariti brez sankcij, direktorji z dvomom o nadzornih inštitucijah tvegajo manj, kot bi s soočenjem z lastnimi zaposlenimi. Nenazadnje gre za ljudi, ki jim lahko z upori precej zagrenijo direktorovanje, mednje pa se bodo verjetno vrnili, ko ne bodo več vodili bolnišnic. Tako ne preseneča, da je vršilec dolžnosti direktorja bolnišnice v Valdoltri Radoslav Marčan hitel s kritiko ugotovitev protikorupcijske komisije, v UKC Ljubljana pa so ob Dnevnikovi objavi obremenilnih podatkov iz osnutka poročila računskega sodišča zatrjevali, da pri njih ni preskokov med javnim in zasebnim.

Z vse manjšimi finančnimi prilivi so se začeli v bolnišnicah bolj striktno držati plačanega programa operacij, povprečne čakalne dobe pa so se začele podaljševati. Razlike med bolniki, ki dobijo prednost zaradi obiska zasebne ambulante, usluge ali zagrizenega teženja, in nesrečneži, ki pridno stojijo v vrsti, so tako še večje. Poleg tega se s sesedanjem javnega zdravstva krepi strah bolnikov, da bodo prepuščeni sami sebi in bo zdravljenje prepozno. Kriza v javnem zdravstvu je za zasebništvo tako poslovna priložnost. A v Sloveniji ga razumemo zelo po domače; v obeh sferah večinoma delajo kar isti ljudje, med njima pa prehajajo tudi isti bolniki.

Preplet med javnim zdravstvom in samoplačniškimi ambulantami, ki so od njega očitno odvisne, je srž preskakovanja čakalnih dob. Meja bi mnoge spravila ob dodaten zaslužek, zato so dosedanji poskusi, da bi jo začrtali, klavrno propadli. Drugi skupni imenovalec dosedanjih ugotovitev je prevelik in hkrati nikjer dokumentiran vpliv posameznikov na čakalne sezname. Odločanje o usodi bolnikov ne bi smelo sloneti na nevidnih avtoritetah, ki imajo vedno prav, saj absolutna moč vodi v skušnjave. Če vlada, ki se tako rada izreka proti korupciji v zdravstvu, ne ve, kje začeti, so lahko poročila o čakalnih seznamih trden temelj za dejanja.