Sicer pa poglejte inventuro slovenskih zlatarn. Ta planinski, kontinentalni narod, ki morja nima niti za spodobno morsko bolezen, ima ob olimpijski medalji v plavanju in jadranju tudi – zlato v veslanju! Naprej, ta planinski narod, ki je v vojno regijo prinesel idejo pacifizma, ima olimpijsko zlato v streljanju! Prav ta planinski, blagi narod, ki nas je poleg pacifizma učil tudi feminizma, ima olimpijsko zlato v – ženskem pretepanju! In končno, ta planinski, racionalni in varčni narod, ki vse reciklira in ničesar ne meče proč, ima zlato v metu kladiva!
Takšen zimski narod, glejte, ki je odrasel na snegu in ledu in brez smuči pravzaprav ne zna niti pošteno hoditi, je medalje na letnih olimpijskih igrah dobil celo v teku po suhem – in to z ovirami! – a niti enega olimpijskega zlata v smučanju. Še več, niti enega samega olimpijskega zlata v kateri koli disciplini katerega koli zimskega olimpijskega športa. Zimske zlate medalje sta medtem osvajala celo Uzbekistan in Kazahstan: jebemti vse, celo Hrvaška ima štiri. Nizozemska, na primer, katere najvišji vrh Vaalserberg je visok komaj tristo metrov, ima trideset zlatih z zimskih olimpijskih iger, alpska Slovenija – z vsemi tristopetdesetimi planinskimi vrhovi, višjimi od dva tisoč metrov – pa niti ene.
Zato je, poglejte, zlata medalja Tine Maze v smuku na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju tako pomembna. Za Slovence kot prvo zimsko zlato v zgodovini, za nas preostale pa kot iskrica upanja, da svet morda vendarle ni šel k vragu in da bo še trajal.
Stereotipi namreč morda niso vedno slabi. Svet trdno stoji na njih in ko katerega spodmaknete, se naša ravna plošča zamaje in nevarno nagne, kot da ste izpod nje spodmaknili eno od treh velikanskih želv. Vsem nam je lažje, ko so vse tri na svojem mestu, ko si Uzbekistanci na konjih podajajo tisto nesrečno ovco, ko Kazahstanci lovijo Žide in Pamelo Anderson, Hrvati nabijajo usnjeni meh po travi, Slovenci pa jodlajo in brezciljno smučajo po zasneženih pobočjih: ko se ve, kje je komu mesto, in ko se nam zdi, da bo šel svet k vragu, če Slovenci ne osvojijo niti ene zlate medalje na zimski olimpijadi.
Stereotipi, kot pravim, morda niso vedno slabi, a nerodno je, ko jih potrjujejo tisti, ki jih stereotipi ne določajo. Recimo Tina Maze.
Slovenija namreč še dandanes ne bi imela zlate medalje z zimskih olimpijskih iger, če bi bila lepa Tina Maze tam, kjer je lepim Slovenkam v skladu z vsakim posameznim stereotipom mesto: na fotografiji v sredini kakšne moške revije, na modni brvi ali v zakonski postelji Donalda Trumpa, torej. Vsekakor ne s čelado na glavi. Ne na ledeni strmini pri sto dvajsetih kilometrih na uro.
Slovencem to morda ne pomeni veliko – pa naj bo tako – a zame, s samega roba tiste ravne plošče, je ta zmaga Tine Maze morda celo največja. V družbi, ki je kanonizirala žensko lepoto in iz lepih žensk naredila ujetnice stereotipov, ki jim ni dovoljeno nič, kar se ne zasluži z lepoto – in ki ne verjame niti pametnim plavolaskam niti umetnicam z velikimi prsmi, ki se neprestano čudi inteligenčnemu kvocientu Sharon Stone – je Tina Maze vse v svoji karieri dosegla ravno svoji lepoti navkljub.
Razmislite: če Tina ne bi bila lepa ženska, ali bi se toliko govorilo in pisalo o njenem zasebnem življenju, ali bi bilo tako pomembno, kdo je njen zaročenec, in – kar je najpomembnejše – ali bi se njena kriza po tisti veličastni zimi 2012/13 pojasnjevala z njeno žensko šibkostjo? Ali bi v tem primeru še pred mesecem dni zaskrbljeni psihoanalitiki govorili, da Tina potrebuje »pozitiven moški lik«? Ali je ta potreben samo arhetipski ženski – tisti na njenem mestu, ki ji je bog dal samo lepoto, vse drugo pa bo naredil moški?
Vsekakor v primeru, če Tina ne bi bila lepa ženska, strokovnjaki ne bi bili tako presenečeni, ko se je samo mesec dni pozneje »vrgla na glavo« po tistem zahodnokavkaškem pobočju za prvo zlato olimpijsko medaljo v celotni zgodovini slovenskih zimskih športov.
Zato je, glejte, zlata medalja Tine Maze v smuku tako pomembna: to je zgodovinska zmaga lepote nad stereotipom. Za Slovence še naprej kot prvo zimsko zlato v zgodovini – in naj ga imajo – za nas preostale pa kot iskrica upanja, da bo šel svet, ravna plošča, sestavljena iz predsodkov, nekega dne morda vendarle k vragu.
