Ko je v olimpijsko luknjo padla Petra, je jokal narod. Ko je kolajna krasila njeno izmučeno telo, smo jokali še bolj. In se vzneseno veselili. Štiri leta pozneje so se dedci prerivali okoli tega, kdo nas bo popeljal v čas, ko so v davnini odložili orožje, da so imeli igre. In je bilo zopet treba najti žensko, ženska nas je peljala in najavila kolajne! V tisti državi, ki jo res trdo vodi dedec, a ji vsi pravijo »mati Rusija«. In je tja pripeljala Petra herojinje. In to kakšne?! Ena je smučala križev pot, padla je in vstajala, da bi potem vzniknila iz snega kot simbol tistega, kar njena mati Slovenija (in seveda dedci ob ekranih) tako čaka: dokaz, da smo, da zmoremo, da smučamo, pijemo, pojemo, slavimo.

Ja, no: še včeraj smo kot nejeverni tomaži (dedci zopet večinsko) pomakali kri v njene smučarske rane in bili prepričani, da je le »Slovenceljka«, ki ne zmore in noče in ne zna. A ženska, naša ženska, je pokazala, da je moški. In ni zatajila kot prenekateri dedec prav takrat, ko je treba… Ne. Šla je do konca in – naprej. Ne sama: v potu ženskih teles smo že dan prej pred njenim vstajenjem našli vse, kar potrebujemo: odrešitev v podobi dveh žensk in dveh kolajn. Kot pravi Slovenki sta bili še malo nazaj v nič dajani, anonimni, nepomembni. In pomislite: ena nosi puško. Kako simbolno in jasno in slovensko. Ko je najhuje, s puško pridemo do tistega, kar je naše. Kot že tolikokrat. In tudi ona je streljala na ta prave, ne glede na zgodovinske vire.

Narod (z dedci kot priveski vsega tega) pa je ponorel, ko smo z zlato kolajno ponovno dokazali, da smo Švica. Vsaj tako dobri, če ne boljši »zaradi slabše proge«! Nekoč so nas primerjali s to deželo denarja, sira in čokolade, ki danes Evropejcev noče več dojiti. Mi pa s Švico kot eno, mi smo švicali vsi kot ena. In če oni dajo dilce, mi damo živo bitje, Slovenko. Najboljše, kar premoremo. Kajti te naše ženske jočejo, pišejo pesmi svojim trenerjem in ljubimcem, pojejo in delajo premete, ko so vesele. In zato jih tako neizmerno ljubimo, da nam odpustijo, če jih še dan prej zatajimo. Kajti tudi njega so zatajili, a je na koncu vstal od mrtvih, kajne? In če so tri naše ženske temu narodu pokazale, kdo je dedec, vsaj na enega dedca ne moremo pozabiti. Kako slovensko tipičen vzdevek ima: mišica! Ne, brez mišice ne gre. Niti veselja ni, če mišica zataji! In šele, ko skoči mišica, pridejo tudi solze srečnih Slovenk.

Pa ni samo v materi vseh olimpijskih milijard tako. Tudi doma se je pojavila ženska. Nekoč smo imeli partizansko zdravnico v bolnici Franji, še ena legenda o naših Slovenkah. Danes se je pojavila nova ženska, ki bo zdravila najprej zdravstvo, zdravo zdravstvo bo ozdravilo državo, zdrava država bo imela zdravo potomstvo davkoplačevalcev. Dedci so se podelali v hlače, mišice niso niti našli. Moška impotenca ob vsem tem seveda najde vedno izgovor: v prekratkem krilu ali po meri čevljih, ženske pa delujejo in zmagujejo. Odločajo. Zdravijo. Streljajo. Tečejo. Padajo. Vstanejo. Si upajo. Jokajo. Se smejejo, da se tudi mi.

Stih iz himne znam iz časov, ko sopomenka za šolo še ni bila »štrukelj«: »Ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle!« Zgodovina pa uči, da je za razlago vsega treba poiskati žensko! Ni res. Mi smo jo že našli.