Pomemben dejavnik ali vsaj motiv teh zakonskih in institucionalnih sprememb je bilo vprašanje javne podpore slovenski filmski produkciji. Ta pač ne more obstajati kot industrija, ki živi od trženja svojih proizvodov. Nekoč nekaj časa sicer je, toda tedaj je še obstajal jugoslovanski kinematografski trg, a je Triglav film kljub temu bolj sodeloval v tujih koprodukcijah, kot pa produciral slovenske filme. Javna podpora filmski produkciji je bila uzakonjena in institucionalizirana na začetku 70. let, ko je film prišel pod okrilje Kulturne skupnosti Slovenije, in se obdržala tudi v samostojni Sloveniji. To javno podporo pa je na strani filmskih ustvarjalcev ves čas spremljal nek lajtmotiv, ki je govoril, da je prenizka. Dobro, kaj pa bi filmarji drugega lahko rekli, vendar je zanimivo, da se je subjektivno stališče v tem primeru pogosto ujemalo z objektivnim dejstvom. Še posebej v zadnjih letih, ko je s slabimi štirimi milijoni evrov na leto slovenska filmska produkcija deležna sploh najnižje javne podpore (tudi v primerjavi z drugimi umetniškimi področji).

A vrnimo se k novemu zakonu – se bo z njim to stanje preobrnilo? V spremnem tekstu k predlogu zakona so na ministrstvu za kulturo zapisali: »Sedanja razmerja na področju slovenskega filma postavljamo na glavo izključno zato, da se slovenski film in filmska kultura končno postavita na noge.« Namen je torej že ta, dokazujejo pa ga tudi nekatere rešitve glede sofinanciranja filmske produkcije, za kar bo med drugim skrbel Slavc (kratica za Slovenski avdiovizualni center). Najpomembnejša rešitev so zunajproračunski viri, ki bi dopolnili proračunske. Ta rešitev sicer ni nič izvirnega, saj že dolgo velja v večini evropskih držav z dobro urejeno kinematografijo (v zakonskem predlogu jih naštevajo in njihove ureditve opisujejo). In ne le da ni izvirna, marveč tudi ne gre za prvi poskus vpeljave zunajproračunskih virov v sofinanciranje filmske in AV-produkcije. V zadnjih 15 letih je to že tretji poskus. Prva dva sta propadla, ker so se zunajproračunski viri (enkrat kinematografi, drugič televizije in oglaševalci) uprli. Tudi zdaj se je že pojavilo nekaj takih poskusov, v javni razpravi o predlogu novega zakona pa se jih bo verjetno še več. Toda novi zakon se zdi na to bolje pripravljen (kulturni minister vidi neko garancijo predvsem v nacionalnem programu za kulturo), tako da se ne bo treba zanašati le na praznoverje (»v tretje gre rado«). S proračunskimi in zunajproračunskimi viri (televizije, kinematografi, distributerji, telekomunikacijski operaterji, oglaševalci) bi slovenski film prišel do osem ali celo deset milijonov na leto, kar bi mu najbrž res pomagalo do rehabilitacije. Potem bi bila njegova skrb samo še ta, da kakovostno ne zataji.