Komentar Toneta Vogrinca: Zakonitosti

Po lanski super sezoni letos ni potekalo vse po njenih zmagovalnih načrtih. Kljub temu je bila blizu najboljšim in mimogrede tudi slavila na smuku. Zato so bila pričakovanja po nehvaležnem, a še vedno izvrstnem četrtem mestu v kombinaciji toliko večja. Vsi smo vedeli, da je v najožjem krogu favoritinj. Toda, saj veste, olimpijske igre imajo svoje zakonitosti.

Pred tekmo sem bil tako živčen, kot da bi sam stal na startu smuka. Podobno kot takrat, ko sem še sam nastopal. Vedel sem, da so v spodnjem delu, kjer se je tekma odločala, nenavadno visoke temperature. Posledično naj bi bile tam prve startne številke velika prednost. Odličen čas Švicarke Suterjeve, ki je imela startno številko ena, je to tudi potrdil. Ko so med premorom po številki 15 ponovno preparirali progo s soljo, sem si mislil, ali je to sploh potrebno, saj ne more sneg tako hitro pomrzniti, pa tudi sol ni ravno najboljša na predelih, kjer je treba drseti z največjim občutkom. K sreči je bila moja bojazen odveč. Proga je zdržala tudi pri višjih startnih številkah, zato gre organizatorjem vsa pohvala. Ko je imela Tina pri zadnjem vmesnem času 38 stotink prednosti, sem si rekel, da je zlata kolajna že naša. Toda kot že tolikokrat doslej so odločale stotinke. Ko se je pokazala zelena številka, mi je bilo prav vseeno, če je imela zeleno tudi Gisinova. Zlato kolajno Tine si bomo še dolgo zapomnili, medtem ko bo kolajna Gisinove pri slovenskih ljubiteljih smučanja kmalu odšla v pozabo.

Po fantastičnem uspehu naše šampionke seveda ne moremo mimo res dobrega rezultata Ilke Štuhec, ki se je zadnja leta borila s poškodbami. Na smuku je ponovno potrdila veliki talent, ki ga bo, upam vsaj, tudi v prihodnje potrjevala. Rezultat Maruše Ferk pa je manj od pričakovanj.

Včerajšnji dan je bil med ljubitelji športa v Sloveniji prav gotovo nekaj posebnega. Po kolajnah Vesne Fabjan in Teje Gregorin je bilo čutiti ogromno zadovoljstva ob uveljavljanju male Slovenije na teh velikih igrah. Po včerajšnji fantastični vožnji zlate Tine pa mi telefon nenehno zvoni. Tudi neznani ljudje na cesti mi čestitajo in se skupaj z menoj veselijo, čeprav sam nimam nikakršnih zaslug za Tinin rezultat. Nihče pa mi ne more preprečiti, da se veselim in da mi je po prihodu v cilj tudi pritekla kakšna solza sreče.