Potem ko se je na začetku leta 2011 Filmski sklad RS preoblikoval v javno agencijo, imenovano Slovenski filmski center, se zdaj pripravlja nova zakonska preobrazba te ustanove. Pravzaprav ne le te ustanove, marveč celotnega področja filma: »S Slavcem postavljamo sedanja razmerja na področju slovenskega filma na glavo izključno zato, da se slovenski film in slovenska kultura končno postavita na noge.« S predlogom novega »kinematografskega« zakona, ki ga je včeraj v prostorih studia Viba film predstavila ekipa ministrstva za kulturo – minister dr. Uroš Grilc, generalna direktorica direktorata za medije Ženja Leiler Kos, strokovna uslužbenka direktorata za medije Irena Ostrouška in vodja pravne službe ministrstva Matej Zavrl – se očitno napoveduje prav radikalna preobrazba slovenskega filmskega področja.

Zunajproračunski viri razburjajo

Kdo ali kaj je torej »Slavc«, s katerim se bodo filmske zadeve postavile na noge? To je kratica za Slovenski avdiovizualni center, ki ohranja status javne agencije, kakršnega ima Slovenski filmski center, a vseeno ne gre le za njegovo preimenovanje. Najprej že zato ne, ker bo agenciji kot organizacijska enota pripojen studio Viba film, da bi se tako doseglo bolj »usklajeno delovanje programske in tehnične podpore filmskim projektom«. Na Vibi bo tudi novi sedež Slovenskega avdiovizualnega centra, ta spojitev filmskega studia in agencije pa naj bi se zgodila že julija letos, kot je zapisano v 29. členu zakonskega predloga.

Druga pomembna (če ne še pomembnejša) inovacija je uvedba zunajproračunskih virov sofinanciranja filmske in avdiovizualne produkcije, ki naj bi skupaj s proračunskimi sredstvi prinesli filmu od osem do deset milijonov evrov na leto (zdaj jih ima veliko več kot pol manj). Minister Uroš Grilc dobro ve, da bodo ti zunajproračunski viri verjetno predmet najhujših polemik v javni razpravi o novem zakonu – navsezadnje so telekomunikacijski operaterji že protestirali in zahtevali umik tega zakonskega predloga – vendar se zaradi tega tudi preveč ne vznemirja, saj je ta ideja zunajproračunskih virov že zapisana v Nacionalnem programu za kulturo, tega pa je sprejel državni zbor. Kateri pa so ti zunajproračunski viri? To so nacionalna in komercialne televizije, kinematografi (Kolosej, Cineplexx, Kinodvor idr.), distributerji (Blitz, Cenex, Cinemania idr.), telekomunikacijski operaterji (Telekom, T2, Telemach, Amis, Si.Mobil idr.) ter pravne osebe, ki tržijo oglasni prostor. Po dva odstotka od svojih skupnih letnih prihodkov naj bi prispevali televizije (nacionalna sicer tako, da sama objavi javni razpis za filmske projekte) in oglaševalci, po en odstotek od letne prodaje kinovstopnic kinematografi, po pol odstotka distributerji ter 0,8 odstotka telekomunikacijski operaterji. V zakonu so predvidene tudi globe za neplačevanje teh prispevkov.

Podpora uspešnicam in kategorizacija filmov

Slavc bo po predlogu sofinanciral slovensko filmsko produkcijo do največ 50 odstotkov celotne vrednosti projekta, projekte nizkoproračunskih filmov, filmov za otroke in mladino in tako imenovanih zahtevnih filmov pa tudi do 80 odstotkov. Poleg tako imenovane selektivne podpore, torej sofinanciranja projektov, ki jih izberejo programske komisije agencije in njena uprava, je v zakonskem predlogu vpeljana tudi avtomatična podpora, ki jo bo dobil producent projekta, ki ima za sabo komercialno uspešen film (to je film, ki je imel najmanj 70.000 gledalcev).

In ne nazadnje novi zakon vpeljuje to, kar je po svetu znano kot »rating system«, torej oblikovanje meril za kategorizacijo filmov zaradi varstva pravic otrok in mladoletnikov. Slavc bo imel za to posebno komisijo, ki bo tudi preverjala, ali bodo vsi filmi, namenjeni javnemu prikazovanju, ustrezno kategorizirani.

Predlog zakona o Slovenskem avdiovizualnem centru gre najprej v javno razpravo, potem v ostale procedure in parlamentarno razpravo, po predvidevanju ministra pa bi lahko začel veljati s 1. januarjem prihodnje leto.