Vsakega tovrstnega vprašanja sem vesel iz dveh razlogov. Prvič zato, ker kaže, da ima študent dovolj odprte oči, da ga moti že skorajda neznosen razkorak med pravnim idealom (beri: pravno državo) in slovensko pravno stvarnostjo. Slednjo prevevajo boleča odsotnost pravičnosti, precejšnja pravna nepredvidljivost in nezanesljivost (to je nezadostna pravna varnost) ter nizka stopnja splošne pravne kulture. Vprašanje je torej, kako lahko ob vsem tem profesor študentom še vedno navdušeno razlaga pomen temeljnih pravnih načel, kot je na primer načelo enakopravnosti ali načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodb, ter jih zagnano poučuje o pravni odgovornosti nosilcev vodilnih položajev v bankah, podjetjih, javnih zavodih ali državnih organih. Ali ni to le nekoliko preveč naivno, nestvarno in morda celo malce noro? Ali profesor ne vidi, da je naša podivjana in bolna dežela polna neodgovornih in koruptnih voditeljev ter nesankcioniranih pravnih kršitev? Kako ne uvidi svoje nesmiselne donkihotovske drže, ko študente pripravlja na nekakšno normalno poklicno pravno delovanje, čaka pa jih vse kaj drugega – trd boj za poklicno preživetje, nenehno spopadanje s podpovprečno pravno mentaliteto družbe, pogosto spodbujanje k neetičnemu ali celo nezakonitemu delovanju in še marsikaj.

No, prav to je drugi razlog za to, da me omenjeno vprašanje razveseli, kajti daje mi upanje, da bodo študenti resnično prisluhnili tudi (mojemu) odgovoru. Ta je preprost in nič kaj originalen. Gre enostavno za to, da morajo biti ideali v svoji najčistejši obliki vsajeni v človeka že prav na začetku vsake njegove poti. Če gledamo človekovo celotno življenjsko pot, morajo biti ideali otroku predstavljeni že kmalu po rojstvu. Takrat in v prvih letih življenja jih potrebuje največ – četudi jih sprva dojema le prek občutenj in zglednih ravnanj staršev in drugih bližnjih. Z vsakim nadaljnjim letom se nato ti ideali, kot so na primer vrednote poštenja, dela, sočutja in solidarnosti, otroku predstavljajo v bolj racionalizirani obliki, odraščajoči otrok pa jih seveda vedno močneje ozavešča v primerjavi s stvarnostjo, ki od teh idealov odstopa. Tudi na pravnem področju je tako smiselno še posebej na začetnih stopnjah študija študentom v čim čistejši obliki predstaviti pravne ideale v obliki pravnih vrednot ter temeljnih pravniških vrlin. Na tej stopnji je namreč še kako pomembno mlademu človeku predstaviti idealen načrt pravne zgradbe. Ta načrt mu namreč kaže pra(viln)o poklicno usmeritev. Četudi bo kasneje v praksi ugotavljal, da nobena konkretna »pravna zgradba« idealnega načrta ne dosega, se bo k njemu lahko vedno znova vračal in v njem iskal navdih za čim boljše poklicno delovanje.

Seveda je ob tem študente nujno treba opozoriti tudi na družbeno realnost. Na različne možne stranpoti, pasti, izzive in vse ostalo, kar nas pravnike in vse ljudi nenehno sooča s človeško nepopolnostjo. Toda, če je študent ob predstavitvi vsake pravne vrednote (na primer pravičnosti, reda, zakonitosti) ali poklicne vrline (na primer poštenosti in predanosti poklicu) že hkrati oziroma takoj soočen z raz-očaranjem, ki ga prinaša soočenje z ne-idealno družbeno stvarnostjo, mu to onemogoči, da bi vrednote in vrline v miru in v zadostni meri ponotranjil. Če želimo nekoga prepričati o tem, da je prav, da ne krade in ne laže, mu ne smemo ves čas sproti govoriti, da v slovenski stvarnosti veliko ljudi v znatni meri to počne vsak dan in da družba mnoge izmed njih za to celo nagrajuje s priznanji in nadpovprečnimi dohodki. Seveda mora tudi mlad človek izvedeti takšno resnico, toda najprej mu moramo pustiti dovolj časa in miru, da omenjene vrednote in vrline užije kot čisti nektar. Šele tako jih bo lahko vsaj v svoji predstavi doživel in shranil v njihovi neokrnjeni obliki in vsebini.

Vse to je bil le uvod. Dolg, vendar koristen. Kajti zdaj bom lažje strnjeno razložil, kako in zakaj moramo Slovenci sebe in svoje otroke začeti učiti, da lahko kot družba zdravo in dobro živimo le, če se naučimo stopiti SKUPAJ. V slogi je namreč moč in v sodelovanju je sinergija. Vendar pa so to seveda le ideali. Ki nam jih naši vrli voditelji s svojimi dejanji ves čas mažejo in jih diskreditirajo. Če namreč želiš v tej družbi kaj početi zares SKUPAJ, v sodelovanju, povezanosti in celo v slogi, si prej ali slej osumljen, obtožen in obsojen. Ne nujno pravno, vsekakor pa politično in kulturno. Saj nisi normalen. V Sloveniji je namreč normalno to, da nismo SKUPAJ, pač pa smo ostro razdeljeni najprej na dva velika tabora, nato pa še na različne manjše podtabore. Da bi na to vsi SKUPAJ ne pozabili, se radi tudi spomnimo, kako zavisten je že sosed sosedu. V Sloveniji je legitimno oziroma na splošno primerno in dovoljeno stopiti SKUPAJ le v enem primeru: ko gre za solidarnostno pomoč. Mnogi vodilni so tega veseli, kajti ob tem se zavedajo dvojega: prvič, da smo na tak način ljudje SKUPAJ le zelo začasno in zato ni nevarnosti, da nas po načelu deli in vladaj ne bi mogli še vedno obvladovati in z nami manipulirati; drugič, veselijo se, ko na tak način opravimo večji del njihovega dela, saj namesto njih sami prispevamo čas, energijo in sredstva za prizadete v naravnih nesrečah, za invalide, bolne, revne ipd.

Toda Slovenci znamo stopiti SKUPAJ. Ne čisto vsi, ne za večno in ne v vseh zadevah – kar je v resnici povsem normalno, saj velja to za vsako družbo. Toda vsekakor je v nas veliko več potenciala, da SKUPAJ ustvarimo boljšo družbo, kot nam želijo z lastnimi zgledi prikazati mnogi naši vodilni akterji. Seveda pa kar stopiti SKUPAJ ni tako enostavno po dolgi zgodovini samoprepričevanja, da tega nismo sposobni – seveda z veliko izjemo naše državne osamosvojitve, kjer smo celemu svetu dokazali, kaj lahko storimo, kadar smo (pretežno) SKUPAJ. Samo če bomo pogosteje »SKUP-UPAJ«, lahko realno UPAMO, da se bomo sami izvlekli iz krize in ozdravili. Zato začnimo ponavljati v svojih mislih: SKUPAJ in si dovolimo vsaj tu in tam v miru užiti to predstavo. Kajti le iz močne misli bo nastala beseda in nato dejanje.