Stuart Hall je bil doma z Jamajke. Mlad, bister dijak je odraščal v družini iz vrst jamajškega srednjega razreda. Kot prejemnik Rhodesove štipendije je leta 1951 odšel v povojno Britanijo študirat književnost na univerzo Oxford, tik pred prvim velikim valom karibskih migrantov na Otok. Na Oxfordu, ki ga intimno ni maral, je diplomiral in magistriral iz angleške književnosti, v doktoratu pa je segel po ameriški književnosti – po Henryju Jamesu. »Rad krožim od zunaj,« je pojasnjeval svojo distanco. Podobno je bilo z njegovim stalnim odlašanjem z vrnitvijo na Jamajko, saj se mu je v času jamajške pridobitve neodvisnosti in propadlih poskusov ustanovitve karibske federacije upirala misel, da bi postal del jamajške elite. Ostal je na britanskem otoku.
»Boter multikulturnosti«
Hall je vedno poudarjal svoje mešan izvor: »Sem potomec Afričana. Povedali so mi, da je del mene tudi škotskega rodu – nižjega stanu, verjetno je bil moj daljni prednik zapornik – a tudi vzhodnoindijskega in portugalsko-judovskega.« Brez te diasporične, kolonialne zaznamovanosti, »bremena črnega človeka«, ki je bilo obenem njegov osebni ponos, težko razumemo njegov položaj črnskega javnega intelektualca v britanski družbi ter politični in akademski angažma na področju kulturnih študij, ki jih je poosebljal.
Ob smrti uglednega britanskega teoretika kulture, ki so ga imenovali različno – »boter multikulturnosti«, »utemeljitelj kulturnih študij« – smo priče tudi določeni zgodovinski ironiji. Njegovo delo je neločljivo povezano s Centrom za sodobne kulturne študije na univerzi v Birminghamu. Ne glede na različne usmeritve kot hobotnice razmahlih študijev kulture po svetu danes skorajda ni univerzitetnega oddelka ali preglednega zbornika besedil, ki ne bi zajel vsaj kakšnega članka ali poglavja iz del, nastalih v okviru tega centra v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Med njimi je tudi znameniti Hallov spis o »enkodiranju/dekodiranju«, ki je postavil osnovni teoretski model britanskih kulturnih študijev za razumevanje tega, kako gledalci različno »razbirajo« ista televizijska sporočila. Danes ga študentje gulijo tudi pri nas.
Omenjena ironija je naslednja. Letos mineva 50 let od ustanovitve birminghamskega centra, ki so ga pred dvanajstimi leti kontroverzno zaprli. Ta obrobni center – majhen raziskovalni oddelek – v okviru univerze, kjer je Halla kot raziskovalca in pomočnika zaposlil prvi direktor Richard Hoggart, se je leta ubadal s prostorskimi in finančnimi težavami. Hall je bil njegov direktor od leta 1968 do 1979, ko je postal profesor sociologije na Open University. Vendar so ravno številne raziskave in objavljene publikacije pod okriljem centra utrle pot k drugačnemu, daljnosežnejšemu razumevanju preobrazbe kulture v britanski družbi (in ožji angleški družbi). V grobem bi tedaj zastavljeni program kulturnih študijev (ki danes veljajo za britanske) lahko opredelili kot poskus razlikovanja med dominantno in popularno kulturo (in z njim priznavanje obstoja relativno avtonomne delavske kulture) ter med popularno kulturo in proizvodi komercialnih medijev. Rečeno v besednjaku drugega »očeta kulturnih študijev«, Raymonda Williamsa – kontekst, v katerem so preučevali kulturo, je (angleška) družbena formacija kapitalističnega produkcijskega načina.
Trezno polemičen vse do konca
V času Hallovega vodstva je center proizvedel najodmevnejše študije, ki so se počasi odmikale od zastavkov predhodnikov. Eden izmed vidnih prispevkov, ki je odmeval tudi pri nas, je bilo obširno raziskovanje mladinskih (delavskih) subkultur – tudi v znamenitem zborniku Resistance Through Rituals iz leta 1976, ki ga je Hall souredil. Problem, ob katerega so trčili, je bil povojna preobrazba britanske družbe, ki je izgubljala stari vidni značaj bipolarne razredne družbe, nič manj pa problemi britanske levice, osredinjene okrog laburistov, ki ni zaznala vpliva novih družbenih gibanj v šestdesetih letih, feminizma ter problema rase in »rasne svobode« na angleških tleh.
Hall se je rad deklariral za neodvisnega pripadnika nove levice, vendar tiste levice, ki se je oblikovala iz različnih združb in vej britanskega marksizma po sovjetskem tankovskem vpadu na Madžarsko leta 1956 in ki je bila polemična ob izraelskem zavzetju Sueškega prekopa. Kot mlad intelektualec iz tretjega sveta, ki je na lastni koži občutil težo britanske imperialne zgodovine, se je Hall po študiju hitro zbližal s krogi te britanske levice in bil navsezadnje dve leti prvi urednik ugledne New Left Review.
Avtor številnih člankov in predavanj, ki so zbrani v zbornikih, razkričanih »readerjih«, je bil zadnja leta dejaven kot urednik in član uredništva revije za politiko in kulturo Sounding, za katero je lani skupaj v obliki manifesta z Doreen Massey in Michaelom Rustinom objavil zbornik člankov z naslovom Po neoliberalizmu?. Hall, ki je konec sedemdesetih let še pred vzponom britanskih konservativcev na oblast skoval izraz »thatcherizem«, je zadnji dve leti kljub težki bolezni in vsakodnevni dializi doma redno sprejemal sogovorce in intenzivno, trezno polemiziral z njimi, tudi ob izbruhih »rasnih« neredov v britanskih mestih. Večni zaljubljenec v jazz in jamajški reggae, o katerem so predlani posneli dokumentarec, je bil na stara leta politični pesimist, ki se ni hotel odpovedati optimizmu duha.