Biseksualna zveza sama po sebi ni vpisana v človeško »naravo« in nedvomno gre za družbeni konstrukt – tako kot sam spol. Sodobna zakonska zveza nima porekla v teološki ali kakšni drugi razlagi, ampak je to partnerstvo dveh, ki hočeta živeti skupaj po svoji svobodni izbiri. Prvi zgodovinski primer sta antični filozof in hetera. Zelje pa je predmet simbolizacije, ki ponuja mnogo različnih »preskokov« in medsebojno zoperstavljenih pomenov in vsi so povezani s spolnostjo. Razlaga tiči v ritualnem in kultnem statusu zelja, torej v »prevajanju« človeške spolnosti v podobe in zgodbe. Takšna zgodnja raznolikost definiranja spola je pravi izziv za raziskavo.
Prva prostovoljna legalna zveza je bila torej zveza med intelektualcem in prostitutko?Vse prej kot »legalna«, prostovoljna pa vsekakor! Prav v tem je izstop, ki določa konsenzualno partnersko zvezo, ne pa prisile kakšne koli zunanje moči. Zelje je izjemen primer, ker je enkrat tabu na ženski strani, drugič na moški. Bog Dioniz, ki je zaščitnik vina in gledališča, prepoveduje, da zelje sadijo med trtami. Na drugi strani pa Dioniz spodbuja koledarsko določeno razposajenost žensk, denimo seks, pitje, divji lov in podobno – zunaj mesta, v gozdovih, kamor moški nimajo dostopa oziroma so za prestop kaznovani. To je tema Evripidove tragedije Bakhe. Ženske, ki nočejo pristati na Dionizovo ekstazo oziroma kontrolirano norost, so kaznovane – z norostjo, tokrat pravo. V nekem opisu v fiktivnih pismih grškega avtorja Alkifrona hetere z ljubimci odhajajo na izlet v okolico Aten in na poti kupujejo zelje za piknik, ob mnogih dvosmiselnih komentarjih.
Čemu se ob zelju najprej nasmehnemo?Zelje zbuja smeh, ker je preprosto, hkrati pa je metafora še za druge stvari, povezane s seksualnostjo, družabnostjo, intelektom. Zelje je »spodaj«, nanaša se na spodnji del telesa, in tam po antičnih verovanjih in medicinskih tekstih zdravi tudi mačka. Nasprotje zelju, sicer vizualno podobno, je vrtnica, ki je metafora za lepoto, duhovnost, srce, denimo kot »listje srca« v grški narodni pesmi: poglavje knjige je posvečeno prav tej bipolarni figuri. Fraza »on cabbages and roses« v angleščini najprej pomeni zgodbo o preteklosti, kjer nastopajo tako manj pomembne reči, recimo zelje, kot bolj pomembne reči, recimo vrtnica, posebej pa »vojne vrtnic« v angleški zgodovini. Še pozneje se kombinacija zelja in vrtnice pojavi tudi kot vizualni motiv za tkanine in tapete, ki je še danes zelo priljubljen.
Kako to, da je odnos do zelja tako ambivalenten?Zato, ker je hrana in obenem zdravilo, je tudi kontracepcijsko sredstvo in obenem pripomoček za plodnost! Zdravilna moč zelja naj bi bila zelo pomembna, danes najdete vrsto dolgočasnih razprav o tem, kar seveda ni bila moja tema. V semantičnem smislu je zelje križišče različnih naracij. Rimljani so recimo poveličali zelje tudi zato, da bi nasprotovali grškemu pojmovanju. Tako nastane podoba možatega Rimljana, ki jé zelje, v nasprotju z mehkužnim Grkom, ki se baše z dragimi delikatesami.
Antično zelje je bilo vizualno drugačno od tega, ki ga poznamo danes, imelo je denimo manjšo glavo, kar je asociiralo na različne stvari: na del telesa, na živo bitje, na listje, ki nekaj skriva. Prva krščanska intervencija v zelju je bila podoba vraga; imate skrito nevarnost, s seksualnimi znaki, ki vključujejo kazen, greh. Gre za predvidljivo narativno linijo.
Antična Grčija še ni poznala greha. Kako je posameznik takrat gradil identiteto?Jean Pierre Vernant pravi, da se je antični, predvsem grški človek organiziral kot eksterna identiteta, kot nekakšna zrcalna identiteta, ki ne more obstati brez drugih, kot so ženske, sužnji, narava, bogovi... V njih se zrcali njegova podoba, obenem pa ti drugi prinašajo tudi nevarnost in nestabilnost. Moški državljan je vladar vsega; Eva Keuls je v svoji znani študiji zlato obdobje atenske demokracije imenovala »kraljestvo falusa«. Aristofanove komedije so atenskemu državljanu ponujale tudi drugačno, sicer fiktivno zgodbo – ženski upor in tudi revolucijo. Keulsova trdi, da so ženske v Atenah izvedle tudi močno odmevno politično akcijo, ko so ponoči oskrunile ulične znake, herme, ki so v bistvu stebri s Hermesovo glavo in falusom.
Ženske so tudi v antiki znale najti svojo nišo, kajne?To ni bilo odvisno samo od ženske iznajdljivosti, čeprav so vedno imele svoje kanale prenosa znanja. Gre za niše, ki jih patriarhalni sistemi puščajo – kot manj pomembne – na družbenem obrobju, denimo ko gre za žensko delo, in to vse do danes! Področja ženske moči so tradicionalno in v mnogih starih in mlajših kulturah medicina, negovanje, otroci in prva faza izobraževanja, predvsem pa smrt. Ker so ženske »nečiste« s tem, ko rojevajo, se kot nečiste lahko ukvarjajo s smrtjo oziroma z mrtvimi telesi. A s tem pridobijo dodatno, bolj ali manj nenadzorovano moč. Atenci so v nekem trenutku zakonsko prepovedali ženskam večje sodelovanje v grobnih ritualih. Pa samo še ta detajl: po pogrebu so šle ženske domov, moški pa so pomoč v strahu pred smrtjo iskali v bordelih, ki so bili na robovih pokopališč.
Eden od kanalov sproščanja ženske moči je bil tudi praznik žensk adonija, ki naj bi potenciral žensko seksualno moč.Adonija je bil praznik, pri katerem ženske ironično proslavljajo kratkoživost moške seksualnosti – žurajo sredi poletja, obkrožene s forsirano zraslimi poganjki, ki potem venejo v vroči noči. Adonis je bil ljubimec boginje ljubezni Afrodite, ubil pa ga je merjasec, ki ga je poslal drugi ljubosumni ljubimec. Boginja je mrtvega ljubimca položila na listje solate ali zelja. Francoski strokovnjak za antropologijo antičnih svetov Marcel Detienne je podal odlično strukturalistično analizo praznika, a ni opazil pomembnosti zelja v tej zgodbi – ki jo viri sicer potrjujejo.
Kdaj sploh začnejo zelje simbolno vrednotiti?V bistvu šele v kontekstu srednjeveškega metaforičnega zoperstavljanja dobrega in zlega ter po »revoluciji telesa«, ki nas še danes definira.
V Franciji še danes rečejo, da so dojenčka »našli v zelju« in ne, da ga je »prinesla štorklja«.Mislim, da to izhaja iz koncepta greha, ki se je uveljavil v povezavi z rojstvom. Francoski plakat z začetka 20. stoletja kaže modno oblečeno damo z ogromnim klobukom, ki beži z zeljnega polja, ker noče biti mati. Gre za zelo močan ideološki vpis, s te strani je zelje simbolno bogato še danes.
V tej luči je zelje nujno potrebovalo to mojo razsvetljensko knjigo. (smeh)
V vaši knjigi je tudi reprodukcija razglednice iz 19. stoletja, na kateri moški zaliva zelje, iz katerega »rastejo« novorojenčki. Deluje precej srhljivo.Tip v nekakšni šolski uniformi, s kanglo, ki ima dolgo cev – prava falična podoba. To je simbolna podoba proizvajanja državljanov za vojake, mati je nepomembna, ona je samo zemlja za zalivanje.
Ob zelje trka tudi politika, debate glede denimo kislega zelja se zdijo zelo zagrete.Z nemškimi imigranti se je kislo zelje zelo udomačilo v ZDA in še danes ga postrežejo k slavnemu hot dogu. Leta 1917, ko so šle ZDA v vojno, pa je postalo politično nevarno. »Kraut« se je uveljavil kot slengovski izraz za Nemce, zato so »Sauerkraut« zamenjali za »liberty cabbage«.
Komu v prid gre ta hip ta vojna s sarmo, ki sicer nosi turško ime?Sarma je postopek zavijanja mesnega ali kakšnega drugega nadeva v liste, ki ga poznajo vse vzhodne, azijske države. Madžari, Romuni in Srbi se strastno prepirajo, kateri narod je najbolj ingeniozen, ko gre za povezovanje kislega zelja in tehnike sarme. Ta hip prednjačijo Srbi.
A že v antiki se je kulinarična vojna zelo razplamtela, nekateri so bili podporniki zelja, drugi so ga sovražili. Toda nekateri zgodovinarji menijo, da ko se v določeni kulturi pojavijo kuharji kot pomemben fenomen v javnem diskurzu, je to znamenje resne dekadence tega naroda. (smeh) Gre seveda za jasen signal, da družba privilegira potrebe in razvajanje bogatih. Dokaz, da je večina državljanov oropana demokracije in pravic, je na krožniku!