Na zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVKDS) v Kranju so nam potrdili, da gre v primeru Riklijeve vile na Bledu za kulturni spomenik od leta 1992, bohinjska lesena stavba na Ribčevem Lazu pa je registrirana kulturna dediščina. Obe stavbi pripadata bogatašema. Blejski Mark Oman je sin znanega trgovca z orožjem Nicholasa Omana, ki je iz Slovenije pobegnil zaradi davčnih utaj, pozneje pa so ga v Avstraliji obsodili zaradi pedofilije. Ko se je po osamosvojitvi vrnil v Slovenijo, je med drugim kupil Riklijevo vilo. Objekt je bil že takrat v slabem stanju, pomeni pa začetek blejskega turizma, saj je v njem švicarski zdravnik postavil temelje poznejšega slovesa Bleda. Toda ne očetu ne Omanovemu sinu ni uspelo rešiti Riklijeve stavbe, ki stoji ob osrednji sprehajalni poti, nad njenim stanjem pa se že leta zgražajo domačini in obiskovalci. Mark Oman je skušal na različnih razpisih pridobiti tudi državno pomoč, s spremembo prostorskih aktov mu je pomagala blejska občina, a se ni zgodilo nič. »Na zadnjem razpisu kulturnega ministrstva so njegovo vlogo zavrgli, ker naj ne bi ustrezala razpisu. Že leta 2009 pa je bilo strokovno ugotovljeno, da bi južni del stavbe še lahko sanirali, a objekt je potem samo še propadal,« nam je pojasnila dr. Nika Leben iz ZVKDS Kranj. Gradbeno dovoljenje je sicer Oman pridobil že leta 2008, tudi blejski župan Janez Fajfar pa je z obžalovanjem ugotovil, da kljub dobri volji občine in drugih Riklijev objekt iz leta v leto bolj propada ter je pravzaprav samo še ruševina.

Vila Muhr (Karađorđevićeva vila) pa je ob zadnjem obilnem snegu postala ruševina, ki jo mora lastnik, podjetnik Zmago Pačnik, podreti. Nika Leben pojasnjuje, da so že leta 2010 lastnika prijavili inšpektorjem zaradi opustitve vzdrževanja lesene stavbe. Potem ko je veter odkril pločevino, so streho zakrili s plastičnim pregrinjalom, a je pred kratkim zamakanje s snegom vred dokončalo lastnikovo brezbrižnost. Zmago Pačnik je lastnik številnih blejskih hotelov ob jezeru, od Ski hotela na Voglu do zdaj zaprtega Kompasa. Vilo so zgradili leta 1902 za Adolfa Muhra, pozneje je bila v lasti Karađorđevićev, že dolga leta pa je bil nekoč tudi zdravstvu namenjen leseni objekt prazen in je iz leta v leto neustavljivo propadal.

»Naši mehanizmi, ki so nam na razpolago za kaznovanje lastnikov, ki zanemarjajo dediščino ali jo celo namerno uničujejo, so žal zelo šibki,« meni direktor kranjske enote ZVKDS Miloš Ekar. Lastnika nista nikoli želela pojasnjevati načrtov z zdaj uničenima stavbama; Mark Oman je pred leti izrazil razočaranje, ker mu država pri tem ne pomaga. Dejstvo je, da gre za zasebno lastnino z ustrezno zaščito, ki pa je zdaj postala brezpredmetna. Oživljanje objekta, kjer se je začel blejski turizem, pa ni samo spodleteli načrt zadnjega lastnika. Tudi v prejšnjem sistemu je vsem na očeh propadal. Javna zgražanja in obžalovanja politikov ter molk lastnikov gredo skupaj z nemočjo varuhov naše dediščine, ki klavrno stanje sicer ugotavljajo, spremeniti pa ga ne morejo.

Primera uničenih objektov kažeta na splošen odnos do naše zgodovine in dediščine. A na Bledu je mogoče najti tudi dva odlična primera ohranjenih objektov. Bogata Slovenca Igor Lah in Janez Škrabec sta na jezerski obali kupila in prenovila zdaj najlepše ohranjeni vili – Rog in Beli dvor. Bolj ali manj pa propadata Vila Sončnica in Pristava (ki sta naprodaj), elitna Vila Bled je zaradi dotrajanosti velikokrat zaprta. Vse tri stavbe so v državni lasti, prvi dve pa prazni počasi propadata. Ni torej pomembno, kdo je lastnik, ampak to, kakšen je ta.