Prof. dr. Janez Bogataj
Začelo se je že s prvim stikom z gostilno Müller, od koder so izvidničarko in sina prišli iskat na 'dišečo' lokacijo z avtomobilom in ju odpeljali do urejene gostilne in prenočišča. Če k temu temeljnemu standardu vsake turistične ponudbe dodamo še pozitivne izkušnje s kakovostjo prehrane, se zgodba začne odvijati veliko bolj pozitivno in prijetno. Izvidničarki in sinu so ponudili hišno jed, po kateri gostilna slovi. To je prava smer in ne tisto značilno slovensko: pri nas je vse dobro! Ali pa: imamo domače to in to! Zadnji čas je že, da prenehamo s tem 'domačenjem', saj je izraz popolnoma banaliziran, prevzela ga je prehranska industrija in na njo vezana reklama, tudi pojmovni obseg in sporočilnost sta popolnoma zastarela, kaj šele primerna za prevajanje v druge jezike. Torej so jima postregli tisto, kar je preverjeno in po čemer ta hiša slovi! Pozitivna kulinarična izkušnja se je nadaljevala tudi po vodenem ogledu Črnomlja, ko so vse turiste v skupini postregli s sveže pečeno (to je zelo pomembna podrobnost!) belokranjsko pogačo in kozarcem belokranjskega vina. Tako se ustvarja turizem. Brez velikih besed in priprav, s spontanimi in gostoljubnimi dejanji. Če k temu dodamo še ogled rokodelskih mojstrovin v Primožičevi hiši, je zgodba ob obisku Črnomlja končana in popolna. Po vodenem ogledu Črnomlja jih je vodnica povabila, naj obiščejo mesto poleti, 'ko bo na sporedu veliko več aktivnosti'. Žal je tudi to zastarel pogled na turistične vsebine in ponudbo ter je usmerjen še na klasično sezonsko pojmovanje. Če se gremo turizem, se ga pojdimo vse leto, sicer je bolje, da tega ne počnemo. To pomeni, da moramo programe in zgodbe, ki so njihov okvir ter trženjsko izhodišče, oblikovati za vse mesece v letu, za sončne, deževne ali meglene dni. Morda so se k temu nekoliko približali denimo v Bohinju, kjer gradijo turistične programe na sloganu 'v Bohinju ima dež ta mlade' (to je sicer nekoliko nerodno zapisano v narečju). Ker sem bil v skoraj vseh dosedanjih komentarjih zelo kritičen do Slovenskih železnic, naj poudarim, da sta tokratna izvidnika pohvalila njihov točni vozni red na poti do Črnomlja. Ob upoštevanju velikih naravnih nesreč, ki so prizadele Slovenijo prav v času njunega potovanja v Črnomelj, je ta podatek še toliko bolj vreden naše pohvale.«
Drago Bulc, predsednik združenja turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Redki so Slovenci, ki bi se na turistični izlet v Črnomelj odpravili z vlakom. Kot kaže, pa je bila vožnja z vlakom skozi idilično Dolenjsko in Belo krajino našima izvidnikoma všeč, pa čeprav se je na poti ustavil kar osemnajstkrat. Ker sem se vozil z vlakom po Peruju, vem, zakaj sta bila naša popotnika tako presenečena nad točnostjo vlaka. V njuni domovini je pač vse skupaj precej drugače. Vlaki so netočni in počasni. Tudi naši so počasni, če jih primerjamo s tistimi v večini razvitih evropskih držav. Da pa niso bolj zasedeni, je najbrž več vzrokov. Železniške povezave so pri nas razen glavnih prog zelo slabe, vlaki pa zelo redki.
Bi pa zagotovo naše stranske železniške proge lahko bolje izkoristili v turistični ponudbi. Turisti imajo več časa in tudi radi opazujejo okolico. Problem pa je, ker naše železniške postaje niso povezane z avtobusnimi prevozi. Taksistov pa v manjših krajih tudi ni. Zato bi bili naši vlaki lahko primerni za kolesarski turizem. Vendar bi morali imeti tako kot denimo v sosednji Avstriji posebne kolesarske vagone. Ne bi bilo tudi slabo, da bi si lahko vsaj na nekaterih bolj turističnih postajah kolo tudi izposodil in ga morda celo po koncu izleta vrnil na drugi postaji. Tako imajo kolesarski turizem urejen na Finskem.
Morda je prav takšna oblika turizma ena od razvojnih možnosti v Črnomlju, ki je turistično dokaj zaspan, pa čeprav imajo v tem prelepem belokranjskem mestecu skupaj z okolico za razvoj turizma veliko možnosti. Seveda bi lahko s turistično ponudbo železnice zaživeli vsi kraji ob njej. Še posebno tisti ob 18 postajah.
Na koncu naj povem, da sem vesel, da so pri naših tokratnih izvidnikih kljub slabi izkušnji v dijaškem domu prevladali pozitivni vtisi iz Gostilne Müler in z vodenega ogleda Črnomlja ter njegovih znamenitosti. Zato upam, da se bosta odzvala povabilu turistične vodnice in belokranjsko prestolnico obiskala junija.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Turizem je v bistvu en velik resničnostni šov – dogaja se na določenem območju in prav vsak, ki je tisti trenutek tam, lahko vpliva na obiskovalce: receptor v hotelu, voznik avtobusa, naključni kolesar, prodajalec časopisov, skupina šolarjev, branjevka, prometni policist… In na osnovi bolj ali manj naključnih srečanj se na koncu sestavi v glavi obiskovalca slika, ki je lahko lepa, grda ali nič posebnega. Statistika je neizprosna: nezadovoljni gost pove izkušnjo enajstim drugim; teh enajst drugih pove petim naslednjim. In 95 odstotkov jih ne bo nikoli več šlo v ta kraj, hotel ali muzej. Tudi dijaški dom v primeru, da se je odločil, da povabi goste in jim za prenočitev zaračuna, ni izvzet iz tega turističnega resničnostnega šova. In tudi za dijaški dom veljajo določena pravila igre. Če je cena nizka, še ne pomeni, da je soba lahko umazana ali da ima dežurni na recepciji pravico, da je lahko vinjen. Ne da s takšnim načinom dela ne bodo kaj prida zaslužili, še več: neposredno škodo delajo kraju, območju, regiji in vsemu slovenskemu turizmu. Si predstavljate študente iz Pariza, Londona, Milana, Dunaja, ki so že bivali v tem domu? Če je bil sprejem podoben kot tokrat, potem imajo povsem določeno mnenje o Sloveniji vsaj vsi kolegi teh študentov, in ko beseda nanese na Slovenijo, se spomnijo na izkušnjo svojega prijatelja. Zelo neprijetno.
Povsem druga zgodba je bila prijaznost v gostilni Müller, kjer je gostja iz Peruja dobila prenočišče, kulinarično raziskovanje pa je bilo – glede na povedano – izrazito pozitivno. Tudi ogled mestnih znamenitosti v organizaciji TIC in samo vodenje ogleda je lahko za zgled, kako se velja potruditi. Prava pika na i je bila seveda pogostitev na koncu, ko so dvema skupinama obiskovalcev, kolikor se jih je zbralo ta dan pred TIC, po vodenem ogledu Črnomlja v Primožičevi hiši postregli sveže pečeno pogačo in kozarček domačega vina (upam, da so imeli za otroke kakšne domače sokove). Vreme je bilo resda zadnje dni naravnost nemogoče, vendar je tudi res, da je Črnomelj obiskovalcem veliko bolj prijazen spomladi in poleti – s številnimi učnimi potmi in pešpotmi, kolesarskimi potmi, prireditvami in dogodki… Vsekakor je na mestu vprašanje: res pristajate na dokaj stereotipno ugotovitev, da je Črnomelj skupaj s številnimi kraji v Sloveniji primeren le za enodnevni obisk ali pa bo treba enkratne trnuljčice turizma le zbuditi?«
