Lovilka sladkih sanj
V soboto zjutraj ju je proti cilju popeljal vlak, ki je kljub naravni katastrofi epskih razsežnosti deloval kot švicarska ura. »Med potjo sem naštela kar 18 postaj in na vsako izmed njih smo prispeli natanko po voznem redu,« se obetavnega začetka spominja ponosna mati. Za brezskrben potek dogodkov je dan pred načrtovanim odhodom poklicala v črnomaljski Turistično informacijski center (TIC), kjer so ji zaupali telefonske številke treh ponudnikov prenočišč: Dijaški dom Črnomelj, hotel Lahinja in gostilna Müller.
V iskanju dobre kupčije in kar najudobnejšega dostopa se je naša turistka po ogledu zemljevida mesta na Google Maps odločila za prenočitev v dijaškem domu. »Ker sem si predstavljala, da bo Črnomelj veliko večji, in vedela, da bova na železniško postajo prišla otovorjena z nahrbtniki, sem izbrala prenočišče, ki je bilo od nje kar najmanj oddaljeno,« logiko izbora razloži Gloria. Žal pa njeno skrbno načrtovanje ni obrodilo želenih rezultatov. Ko sta po prijavi in plačilu 31 evrov na recepciji dijaškega doma vstopila v dodeljeno sobo, ju je iz nje v trenutku pregnal nevzdržno zatohel vonj. »Nisem vedela, ali je problem v slabem prezračevanju ali v tem, da gostje v sobi kadijo, a vsekakor v njej nisva mogla ostati. Zatohlost je bila res preveč moteča,« se klavrne dobrodošlice spominja Gloria.
Mimoidočega zaposlenega je povprašala po smeri skupnih kopalnic, ki so poskrbele za naslednje razočaranje. »Stranišča in tuši so bili zelo utesnjeni in zaradi sinove varnosti in dobrega počutja sem se odločila, da tu ne moreva ostati. Piko na i moji odločitvi pa je pridal alkoholni zadah prej omenjenega zaposlenega,« nekoliko v zadregi doda naša turistka, ki se ji zdi tovrstno vedenje na delovnem mestu še posebej neprimerno, če gre za ustanovo, namenjeno mladim in mladoletnim. Tako se je s prijazno receptorko brez problema dogovorila za razveljavitev računa ter s sinom poleg vrnjenega denarja pobrala šila in kopita. Še vedno brez strehe nad glavo je skrbna mati poklicala v gostilno Müller in vprašala, ali imajo na voljo kakšno prosto sobo. To so seveda imeli; za popolno uslugo so ju prišli celo iskat z avtomobilom.
»Ker sva bila po vseh zapletih s prenočišči že malo utrujena, sem bila njihove dobre volje izredno vesela in z veseljem sprejela ponudbo,« se nasmihajoče sreče spominja izvidničarka.
Obrat na bolje
Pri novih gostiteljih sta mati in sin končno začela živeti izvidniške sanje. Po težko pričakovani namestitvi v sobi, ki je bila bolj po njunem okusu, sta si kar v gostilni privoščila prvi obed: žrebičkov file s sirom brie in ocvrti krompir, saj je po tem gostilna znana. Za piko na i sta si letom primerno naročila še sladoled in sorbet ter polna želodčka spočila med prestavljanjem kanalov v udobju svoje sobe – vse dokler ni napočila 16. ura. Takrat sta se, po predhodnem dogovoru med telefonskim pogovorom s TIC, zglasila pred njihovo poslovalnico za brezplačen vodeni ogled mesta. »Ker se nas je zbrala ogromna gruča ljudi – vsaj štirideset – so nas razdelili v dve skupini. Ena je začela ogled v muzeju, druga pa v cerkvi Sv. duha,« pripoved o spoznavanju kulturnozgodovinske dediščine začne naša izvidničarka, ki se je s sinom znašla v prvi skupini.
Mestna muzejska zbirka, ki so jo v temeljito prenovljeni rojstni hiši Mirana Jarca odprli pred slabim letom, je pred njimi razgrnila plasti, ki jih je ustvarilo življenje na tem prostoru – od pradavnine, prek antike do poznega dvajsetega stoletja.
»Poleg razstavljenih eksponatov, kot so antični nakit in drugi pričevalci časa, sem si z zanimanjem ogledala tudi stenske slikarije rožnatih motivov,« se Gloria spomni rezultata obsežnih restavratorskih del. Naslednja postojanka njihovega ogleda je bila cerkev sv. Petra v središču mesta, ki je skozi stoletja ohranjala pastoralni primat v mestu. Tu je vodenje za hip prevzel celo duhovnik. »Na koncu smo si ogledali še cerkev Sv. duha, ki je z arheološkega vidika morda še bolj zanimiva.«
V tipičnem črnomaljskem slogu zgrajena na bivšem obrambnem zidu kot mesto pomembnih izkopavanj obiskovalcu odpre pogled skozi nanose časa vse do železne dobe in pozne antike, ko je tu stala naselbina, uničena v vrtincu preseljevanja ljudstev.
Za konec je vodička skupino odpeljala v Primožičevo hišo, kjer so se ob ogledu izdelkov domačih obrti – od pisanic do lanenih oblačil – okrepčali s kosom sveže spečene pogače in kozarcem lokalno pridelanega vina.
»Razstavljeni rokodelski izdelki so prijetno dopolnili prejšnje arhitekturno ogledovanje in mojemu razumevanju utripa Bele krajine dodali novo noto,« sklene Gloria. Dveinpolurni izlet v preteklost je naša časovna popotnika dodobra utrudil, zato sta se po koncu umaknila v zavetje že domače gostilne Müller, kjer sta se pred nočnim počitkom posladkala s kakavom, torto in sladoledom.
Iskanje račk in polnjenje baterij
»Spanec ob pomirjujoči reki naju je napolnil z novo energijo in nobena druga budnica te ne spravi v dobro voljo tako kot kvakanje rac,« o novem jutru z nasmeškom pripoveduje izvidničarka, ki se je takoj po obilnem zajtrku podala v lov za svojimi naravnimi budilkami.
»Sinu sem pustila počivati v sobi, jaz pa sem se, opremljena s fotoaparatom, podala do reke v iskanju rac.« Ker iz te moke ni bilo kruha, se je morala zadovoljiti s fotografiranjem nepremičnih predmetov. Tako je v dnevni svetlobi ovekovečila cerkev Sv. duha, ki je bila prejšnji dan že zagrnjena v mrak. Z njenih sanjavih pohajkovanj jo je kmalu zdramila ura, ki je naznanjala skorajšnji konec njunega pobega v pravljico.
»Črnomelj me je presenetil s svojo lepoto na vsakem koraku. S sinom sva neizmerno uživala ob pogledu na fasade starih hiš, v njihovi majhnosti in prijaznosti ljudi, ki v njih živijo. Idila v objemu zelenih brežin in dveh pomirjujočih rek, ki staro mesto ločujeta od preostalega sveta, me je spomnila na perujske visokogorske vasice, kjer sem obiskovala svojo babico.«
Na železniški postaji sta se poslovila od prijaznega gospoda iz gostilne Müller, ki jima je pot spet olajšal s prevozom, in malo čez dvanajsto stopila na vlak proti Ljubljani. Med potjo sta si krajšala čas z obujanjem spominov in si bila edina, da bi bil kateri drugi čas v letu primernejši za obisk Črnomlja: »Ticeva vodička nas je po vodenem ogledu v svoj kraj spet povabila junija, ko bo na sporedu veliko več aktivnosti. Omenila je veslanje po reki Kolpi, številne urejene poti za sprehajanje in kolesarjenje, možnost prisostvovanja predelovanju lanu od semena do platna oziroma tako imenovani tučnji lanu... Za vse te stvari sva bila tokrat žal prikrajšana,« vtise zaokroži Gloria, ki pa si bo zato izlet zapomnila po drugih prijetnih stvareh.
