Malo ali sploh pa ni znano, da je mariborski višji javni tožilec v torek, 25. januarja 1994, na temeljno javno tožilstvo v Ljubljani podal kazensko ovadbo zoper takratnega obrambnega ministra Janeza Janšo zaradi zlorabe položaja, ker je izdal sedem dovoljenj za tranzit vojaškega orožja in opreme čez ozemlje Slovenije in dovolil prodajo 5560 pušk Bosancem po 242 dolarjev (skupno 1.345.520 dolarjev). Že v torek, 1. februarja, in po petih delovnih dneh je ljubljansko tožilstvo ovadbo zavrglo kot neutemeljeno.
Opisane hitrosti in učinkovitosti ljubljanskega tožilstva se gre spomniti po minulem petku, ko so poslanci na zahtevo SDS morali razpravljati o delu tožilstva pri pregonu gospodarskega kriminala in o kaznivih dejanjih SDV.
Vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko je tožilstvu med drugim očital, da se ukvarja s posameznimi primeri gospodarskega kriminala, ničesar pa ne naredi v zvezi s političnimi umori nekdanje Službe državne varnosti (SDV). Vinko Gorenak in Alenka Jeraj (SDS) pa sta tožilstvu očitala dvojna merila v primerih preiskav pri nekaterih poslancih oziroma funkcionarjih.
Več koalicijskih poslancev je opozorilo, da čas za razpravo o tej temi ni primeren, sploh ob težavah, s katerimi se država sooča zaradi vremenskih razmer.
Grožnje iz Kočevske Reke
Za našo osrednjo zgodbo moramo spomniti, da je bilo napovedovanje politične pomladi leta 1994 izredno vroče – nekateri uniformirani in oboroženi mladci iz Kočevske Reke so celo nekaj malega sanjali o pripravah na državni prevrat. Če bi bilo treba.
Predsednik vlade je bil dr. Janez Drnovšek, vlado pa so sestavljale skorajda vse omembe vredne stranke – tudi Janševa SDSS. Notranji minister je bil Ivo Bizjak, obrambni minister Janez Janša, pravosodni minister pa Miha Kozinc. Danes nihče ne ve, da je bila ovadba iz Maribora v resnici stranski produkt preiskave v zvezi z najdbo orožja na mariborskem letališču in da je nekako zaokrožala resna prizadevanja kriminalistov, da bi izsledili sledi trgovine z orožjem – predvsem kanale, po katerih je kdo ve kam odtekal denar od te trgovine.
Kriminalisti, ki takrat še niso vedeli za »mariborsko ovadbo«, so samo dva tedna kasneje spisali obsežno poročilo o Problematiki sodelovanja med MNZ in ministrstvom za obrambo zlasti pri raziskovanju kaznivih dejanj. To poročilo se še danes bere kot kriminalka, pomenilo pa je, da se krepko odpira brezno domnevnih kaznivih dejanj, ki jih je utegnil zakriviti ali jim je botroval sam obrambni minister.
20. marec 1994
Vse bolj odkrit spopad med varnostnima službama ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za obrambo se je končal pri stari hruški v Depali vasi z brutalnim napadom vojakov na civilista Milana Smolnikarja, v čemer (spet enkrat) ljubljanska tožilka Barbara Brezigar ni videla znakov kaznivega dejanja. Sledila je vroča razprava v parlamentu in razrešitev obrambnega ministra Janeza Janše, mediji pa so začeli objavljati drobce in dokumente, ki so pričali, kaj je in kako pripeljalo do afere Depala vas. Do danes pa je ostala skrita prava afera: zloraba prava za zaščito lika in dela »vojaka Ivana«.
Kdo je boljši pravnik
Seveda ni nujno, da je višji tožilec boljši pravnik od nižjega, a neki red mora obstajati. Tudi zato je zanimivo, da je ljubljansko tožilstvo (šef tožilstva Tomaž Miklavčič ni nikoli bil omembe vreden pravnik) v pičlih petih dneh zavrglo ovadbo, ki jo je bil spisal višji javni tožilec iz Maribora. Miklavčičeva desna roka je bila Brezigarjeva, ki je bila tožilka od leta 1980. Njeni dolgoletni kolegi vedo povedati, da je bila še kot »majhna« tožilka pridna in vestna, vendar nič več kot to. Iz anonimnosti jo je potegnilo odmevno sojenje Sandiju Grubeliču, ki je leta 1990 s prodajo avtomobilov na lizing pritegnil 7500 kupcev iz celotne nekdanje Jugoslavije.
Odločitev ljubljanskega tožilstva je bila leta 1994 zamolčana in tudi maja istega leta se ni skorajda ničesar pisalo o poročilu ljubljanskega višjega javnega tožilca Pavla Dolenca.
Zaradi številnih spornih odločitev ljubljanskih tožilcev je višji tožilec Dolenc opravil »delni pregled dela Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, enota v Ljubljani«. Med številnimi spornimi zadevami, ki jih je takrat strokovno karal Dolenc, je še posebej podrobno razložil greh ljubljanskega tožilstva glede zavrženja mariborske ovadbe.
Danes ugledni mednarodni pravnik in član Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando je o šlampariji ljubljanskih tožilcev med drugim zapisal tudi: »Najbolj izstopa stališče, da resolucija varnostnega sveta ni pravni, ampak politični akt…« Mariborski višji tožilec je v ovadbi med drugim predlagal tudi, naj v Ljubljani preverijo nekatere trditve z mini avdiokasete, ki je bila priložena, »vendar javni tožilec iz nepojasnjenih razlogov temu predlogu ni sledil in je glede tega dejanja ostal sum povsem nerazčiščen«, je še zapisal Pavel Dolenc.
Diskriminacija tožilcev
Od neslavne odstavitve tistega marca leta 1994 ima Janez Janša pred seboj nekaj ciljev, na pomembnem mestu je vsekakor diskreditiranje pravosodja takšne države, ki ga je zmožno obtožiti ali celo obsoditi.
Nad pravom razočarani politik je zlasti po zadevi Patria napovedal uporabo vseh političnih in pravnih sredstev. Njegovi poslanci so tako na že omenjeni seji minuli petek med drugim neuspešno predlagali tudi, naj bi vlada opravila nadzor na vrhovnem tožilstvu, ki ga vodi Zvonko Fišer. In jim je prav malo mar, da je zelo visoko oceno o Fišerju izrekel celo Anton Drobnič, ki je osem let vodil slovensko tožilstvo.
Anton Drobnič, ki je bil povezan z domobranstvom in je postal generalni državni tožilec po tistem, ko je komunistična stranka sestopila z oblasti, je že leta 1998, ko Fišerju ni uspela kandidatura na ustavno sodišče, dejal: »Zvonko Fišer je nedvoumno eden najboljših strokovnjakov na tožilstvu, če ne najboljši. Imam ga za skrajno poštenega in odgovornega človeka. Ob izidu v parlamentu mi je zelo žal, ne samo zaradi Fišerja samega, ampak tudi zaradi slovenske države, ki najboljše strokovnjake tako odklanja.«