Priznam, spravilo me je v prešeren krohot. Če kupim ta izdelek, sem pomislila, mi natančno v treh tednih uspe popolno samoizničenje, tako rekoč emanacija v čistega duha, najvišji dokaz našim vrlim klerikalcem, da je v meni, ateistki, več božje milosti, kot se njim lahko sanja, pa če si še tako strastno bičajo svoje grešne puklčke.

Predvidevam, da je šlo za ameriški izdelek, tam izguba 51 kilogramov v treh tednih za zelo veliko ljudi ne pomeni doseganja blažene breztelesnosti, pilule vnebovzetja, ampak morda zmanjšanje teže za četrtino.

Amerika je inkubator obsesije s telesom, ki ima različne, pogosto diametralno nasprotne učinke. Po eni strani je telo predmet nenehnih obdelav, predelav, dizajna in kar se da rednega redizajna, predpisani videz pa vstopnica za osebno zadovoljstvo in socialni uspeh, po drugi strani je na deset tisoče »velikih« (»big«), se pravi grozljivo debelih (»fat«) ljudi, ki so se povsem odrekli svojemu telesu in ga spremenili v žakelj, v katerega trpajo na kile industrijskih odpadkov, imenovanih hitro pripravljena hrana. Že to, da debelim ljudem politično korektno rečejo »veliki«, drastično kaže na to, kako se celotna družba strinja, da je treba, domnevno v imenu spoštljivosti do teh revežev, posiljevati jezik in lagati, kako je treba socialno bolezen, ki se odslikava v psiholoških motnjah, prikazati kot povsem osebno medicinsko težavo, bolezen, za katero nihče ni kriv. In tako jih pustijo kot obupane nasedle ladje ležati na njihovih »king size« posteljah, ker bi za njihovo ozdravitev morala ozdraveti celotna družba.

In ta je hudo bolna, pa naj gre za kompulzivno polnjenje teles do točke popolne nepokretnosti ali za industrijo fitnesa, za marketinško seksualizacijo vsega, od kosilnice do sladoleda, ali za paranojo pred vsakim telesnim dotikom in izganjanjem vonja po vsem človeškem z neštetimi izdelki. Trepljanje je že spolno nadlegovanje in šestletnikov poljubček sošolki razlog za njegovo izključitev iz šole.

In kot rešitev, kot možnost pobega od teh neznosnih pritiskov, teh nasprotujočih si zahtev (biti večno lepa, urejena, seksi, razpoložena in razpoložljiva, a hkrati na preži, da te ne bi kdo pogledal kot spolno bitje; biti agresiven v poslu, nabildan kot Tarzan in hkrati tudi enako čuteč) se kaže prostovoljna osamitev, ki jo omogoča nova tehnologija. V razvitem svetu tako že kakšni dve desetletji poteka nova oblika družinskega boja. Tisto staro »kje si bil, pridi domov, strgal si hlače, s kom si bil« je zamenjalo »pojdi od računalnika, pridi iz sobe, pusti telefon pri miru vsaj med jedjo, reci že kaj«. Na Japonskem ima pojav že ime. Mladostniki sploh več ne pridejo iz svojih sob, starši jim hrano nastavljajo pred vrata, sami pa notri živijo življenja, v katerih se prijateljstva, ljubezni, razkoli, sovraštva dogajajo le še preko elektronskega vezja.

To niso več medčloveški odnosi med bližnjimi, ki so odšli nekam daleč, to niso več pisma ali telefonski pogovori ali skype, s katerimi premoščamo razdalje, upajoč na nova srečanja. To so v veliki meri odnosi z neznanci, ki jih nikoli ne bodo srečali in ki so enako breztelesni in (ne)stvarni kot liki iz računalniških iger, enako »precejeni« skozi filtre všečnosti in distance. Kajti ti liki so že tako »človeški« in hkrati večno na voljo, da se nanje otroci navežejo bolj kot na starše, še posebej, ker so ti pogosto utrujeni, zbegani, živčni, zahtevni, brezbrižni, odsotni, posesivni... In lažje se tudi navežejo na neznance kot na prijatelje iz stvarnega sveta – ti so na neki način enostavno že preveč človeški, v svoji človeškosti zahtevni, neprijetni, ni jih mogoče ignorirati ali jih z eno tipko izbrisati iz nabora »prijateljev«. Imajo telesa, ki se nenadoma postavijo predte in te silijo v nekaj, česar nikakor nočeš: soočenje.

Edino, česar virtualni svet nima, je torej telo, le telo v svoji fizičnosti ostaja ekskluzivni gost stvarnosti. A ta fizičnost telesa, pa naj predstavlja varnost ali pretnjo, užitek ali odpor, ni nikakršen garant ne za to, da bi telo v prihodnosti ohranilo svoj privilegirani status, kot »posoda duha«, kot ekskluzivni prostor prokreacije ali kot izvor užitka. To je lepo videti v filmu Spika Jonzeja Ona, ki je postavljen v bližnjo prihodnost in kjer razočaran in osamljen ločenec vse bolj drsi iz realnih telesnih odnosov, polnih nelagodja, v telefonske odnose z enako osamljenimi ženskami, na koncu pa najde idealno partnerico v računalniško kreirani »ženski«, ki so jo programerji oblikovali s pomočjo vseh podatkov na njegovem računalniku, telefonu in spletu. »Ona« je torej najboljši možni približek idealne ženske, pozna vse, kar ga zanima ali odvrača, veseli ali bega, in je kot taka izvrstna sogovornica, spomni ga na obveznosti in na računalniku mu opravi vsa dolgočasna opravila, najboljša tajnica, na voljo v vsej svoji prijaznosti je 24 ur na dan, res idealna žena, in ima seksi glas, ki mu v samotnih nočeh šepeče porednosti v uho. Stara fraza, da je seks v glavi, tu zaživi dobesedno: dražljivosti, ki prihajajo vanjo skozi slušalko, poskrbijo, da je tudi idealna ljubimka. Ki se vanj vse bolj zaljublja…

Težava je le še to, da vanjo še ni vprogramirana laž. Na vprašanje, ali prijateljuje še s kom, odgovori, da še z 8531 ljudmi, od tega je zaljubljena v 623. In to ga sesuje. Želja po zvestobi v prijateljstvu in ljubezni bo očitno kot nekakšen prazgodovinski ostanek, slepo črevo, delala težave tudi v prihodnje.