Socialna eksplozija je bila vulkanska, zažgala je sedeže korumpiranih kantonalnih oblasti in čez noč celotne lokalne politične garniture prisilila k umiku. Glavni izbruh se je polegel podobno hitro, kot se je sprožil, mirnega spanja pod njim pa je zagotovo konec. Politiki, vključno z mednarodnimi gubernatorji, ki se že skoraj dve desetletji lagodno grejejo ob ognjišču starih nacionalnih vrenj, so dobili sporočilo, da je tokratna potresna aktivnost povsem drugega izvora. Z njo se ne bo dalo manipulirati tako kot leta 1991, ko se je prepričanje, da multinacionalne in multikulturne Bosne ne more zajeti nacionalistična evforija, sprevrglo v najbolj krvavo rihto. Socialni upor ne postavlja politikov na piedestale, ampak pod giljotino, četudi ta ni dejanska, ampak zgolj figurativna. Zato ne gre spregledati, da tokratni protesti v Bosni niso imeli nacionalne konotacije, čeprav so bili z izjemo Mostarja omejeni na območje, kjer pretežno živi bošnjaško prebivalstvo. Posledično gre prav nenapovedan obisk hrvaškega premierja Zorana Milanovića v omenjenem mestu ob Neretvi jemati za poskus nove manipulacije z nacionalnimi čustvi v BiH, čeprav se je predstavil kot mirovni apologet iz sveže članice EU z oceno, da »Bosna in Hercegovina nima jasne in koherentne politike o tem, kaj si želi«.

Slednje nedvomno drži, a za to niso krivi ljudje, ki živijo v tej frankenštajnovski državi, kot jo poimenuje Džihić. Vsi državljani Bosne in Hercegovine, ne glede na to, ali živijo v Federaciji BiH ali Republiki srbski, so v istem položaju brez minimalne socialne pravičnosti, s 40-odstotno nezaposlenostjo, zreducirani na brezpravno množico, ki ji življenje dirigirajo tisti, ki s samo stvarnostjo nimajo stika že dve desetletji. Kot smo že navajeni, tudi bosanska pomlad ni programska, ampak precej stihijska z na hitro zloženimi socialnimi in političnimi zahtevami. Še najbolj so jih opredelili v Tuzli, kjer so se po nasilnih protestih zavzeli za sodelovanje občanov, policije in civilne zaščite, da bi se izognili manipulaciji in kriminalizaciji protestov, za vzpostavitev tehnične lokalne vlade, takojšnje razčiščevanje postopkov privatizacije tamkajšnjih podjetij, izenačitev plač zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju, ukinitev dodatkov predstavnikom oblasti in ukinitev plač funkcionarjem po izteku mandata.

Navedeno kaže, da Bošnjake žuli prav tisto, kar večino ljudi na prostoru bivše Jugoslavije, le da še bolj boleče in širše. Gre za ukradeno jim državo, a s pomembno razliko, saj imajo tamkajšnji parcialni politično-gospodarski interesi mednarodno zaledje. Dejstvo je namreč, da je današnja bosanska agonija tudi posledica skoraj dvajsetletnih manipulacij z že leta 1992 priznano državo, ki je še vedno svojevrsten mednarodni protektorat. Za čiščenje vse bolj in vse širše kontaminiranega političnega prostora bo zato potrebno mnogo več od protestov, ki na vrhuncih mejijo na vandalizem in škodijo samim sebi. Za začetek pa bo dobrodošla že prava mera politične etike tistih na oblasti.