Če ne bi bilo njihovih ličnih športnih uniform, bi povsem upravičeno pomislili, da gre za Ruse, prebivalce Sočija, ki so jim za izgradnjo športnih objektov, obvoznic in hotelov porušili domove in so zdaj obupani brezdomci. Tistim, ki jih športni blišč ni povsem zaslepil in premorejo vsaj malo človeškosti, so navezali stik s temi zombiji in z grozo ugotovili, da gre za ameriške olimpijce, ki skozi solze povedo zgodbo, hujšo od vseh filmov Petek trinajstega in Teksaški pokol z motorko .

Daleč od tople in varne Amerike so postali žrtve jogurtne vojne!? Dobro, slišali smo že za jogurtno revolucijo v Srbiji pred 38 leti in bili prepričani, da svet dlje od takšnega absurda le ne bo mogel iti, pa smo se zmotili. Rusija in ZDA so sredi jogurtne vojne, ki grozi, da eskalira v hladno, potem vročo in na koncu jedrsko vojno. Ameriški športniki naj bi blesteli na olimpijskih igrah in zasenčili Ruse na osnovi nutricionističnih dognanj, po katerih lahko zmagujejo samo z uživanjem grškega ovčjega jogurta chobani (mi vemo, da so to čobani), ki ga proizvaja neka jogurtarna nedaleč od New Yorka. To je jogurt, ki bojda po naravni poti poveča mišično maso, omogoča hitrejši prenos večje količine kisika po krvi, krepi koncentracijo in bistri vid in zato so ameriški olimpijci prispeli v Soči naphani s tem jogurtom, saj so ga morali goltati v neizmernih količinah že med pripravami in bi morali tudi med igrami pojesti vsak dan najmanj paleto jogurtov. Toda čobanov na meniju ni! Dan, ki naj bi se začel in končal vsaj z enim čobanom, se spremeni v boleče čakanja, ali bodo trenerji športnikom, ki preživljajo strahotno abstinenčno krizo, od nekod prinesli kakšen čoban. Mogoče bo nedaleč tam zasidrana ameriška križarka prebila rusko blokado in v Soči pripeljala ameriško-grški jogurt ali pa bodo vojaški transporterji, kot v času berlinske krize, odvrgli padala s tonami odrešilnega jogurta.

Pa zakaj za vraga jim ne dajo tega čobana? Zaradi hladne vojne in ruskega maščevanja. V hladilnici na letališču Newark Libetry International že deset dni stoji pet tisoč močno zastraženih kontejnerjev jogurtov in čaka, ali se bodo Rusi usmilili ameriških športnikov. Ameriška administracija je namreč sila šlampasto izpolnila ruske uvozne papirje za jogurt chobani in v Moskvi so rekli: »Njet!« Rusija je urejena, pravna država in nihče ne bo uvažal jogurtov, če ne zna izpolniti navadnega formularja, pa najsi je stokrat v cirilici. Ameriški kongresniki pišejo ruskemu veleposlaniku, Putinu, humanitarnim organizacijam, OZN, naj vendarle ukrepajo in rešijo nedolžne športnike pred kolapsom in trpinčenjem. Pragmatični pravijo, naj Bela hiša oprosti izdajalca Snowdna, pa bo Putin umaknil »njet«. Toda časa je vse manj. Proizvodnja je obstala, nepomolžene ovce trpijo, delavci iz mlekarne doma buljijo v ruska televizijska poročila in čakajo odrešilno vest. Militantni desničarji zahtevajo sežig vseh »babušk«, ki jih imajo Američani v vitrinah, in bombardiranje Rusije, kajti borze kažejo rdeče številke, v ženski kombinaciji je bila Američanka Mancusova šele tretja, Bode Miller pa se je v smuku komaj priplazil do cilja, tam pa jecljal: »Dajte mi čoban!« Tega ponižanja Američani ne bodo več prenašali.