Novo leto Anton Podbevšek Teatra (APT) prinaša štiri nove predstave v lastni produkciji, ki sledijo Lacanovi etični propoziciji »ne popusti glede svoje želje«. Sicer pa, kot pojasnjuje ravnatelj gledališča Matjaž Berger, ima »letošnji nabor avtorjev in tem konceptualno nalogo, da se avtorske ekipe večkrat srečajo in skupaj postavijo osnovno načelo, kako reflektirano in z gesto preseči, razsuti, preplezati vzpostavljeni zaprti prostor, vakuum, v katerega je ali potisnjen ali samo postavljen 'subjekt, za katerega se predpostavlja, da se ne bo iz-postavil'«.
Ob mnogih ženskih likih
Prvo letošnjo premiero bo gledališče pripravilo aprila, ko bo v Bergerjevi režiji in v koprodukciji s SNG Drama Ljubljana na oder postavljena uprizoritev Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone, ki se naslanja na Sofoklejevo in Smoletovo Antigono, Kafkova Pisma očetu ter teoretske tekste Jacquesa Lacana, Slavoja Žižka, Alaina Badiouja, Alenke Zupančič, Mladena Dolarja in Gillesa Deleuza. Po režiserjevih besedah predstava »skozi različne podobe in antagonizme struktur raziskuje simbolno polje etične geste, ki avtorju te geste ne prinaša nobenega dobička, ampak pomeni ogrožanje njegove eksistence«. Na horizontu podob se bodo znašle »metonimije«, kot so denimo Edward Snowden, Julian Paul Assange, Julija Timošenko, feministični punkovski kolektiv Pussy Riot in Marina Abramović.
Mesec za tem si bo občinstvo lahko ogledalo predstavo Blanche in Marie, nastalo po besedilu švedskega avtorja Pera Olova Enquista. Režiser Matjaž Pograjc bo projekt speljal skozi tri ženske like: Marie Curie, dvakratno prejemnico Nobelove nagrade za fiziko in kemijo, Blanche Wittman, njeno prijateljico, ki zaradi posledic radijskega sevanja izgubi obe nogi in roki, ter Jane Avril, eno od pacientk bolnišnice Salpetriere, ki pa kot plesalka postane ljubljenka občinstva Moulin Rougea in portretiranka slavnih plakatov Henrija de Toulouse-Lautreca. Predstava je nastala po liniji raziskave znanost-ljubezen-moške fantazije-ženska Želja.
»Drugačen«, odprt pogled
Kot tretjo premiero leta bodo v APT odigrali plesno predstavo Witkacy, ki jo je navdihnila umetniška pisava poljskega avantgardista Stanislawa Ignacyja Witkiewicza, pod koreografijo in koncept pa se podpisuje Magdalena Reiter. Vsebinsko je projekt zastavila kot negativno utopijo o koncu sveta, ki se ujame med »pesimizem duha« in »optimizem volje«.
Nabor se bo sklenil z interdisciplinarno raziskavo 16 mm v izvedbi umetniškega kolektiva Beton Ltd., ki ga sestavljajo Primož Bezjak, Daša Doberšek, Branko Jordan in Katarina Stegnar. Za režijo pa bodo poskrbeli štirje novomeški filmski režiserji Žiga Virc, Nejc Gazvoda, Rok Biček in Klemen Dvornik. »V tej izbiri vidim areno dveh različnih generacij sodobnih slovenskih umetnikov, ki na stvari gledajo 'drugače', odprto, brez zapor ter s produktivnimi, tudi emancipatoričnimi potenciali razmišljajo o funkciji in statusu umetniške reprodukcije,« spojitev omenjenih ustvarjalcev komentira Matjaž Berger. Predstava bo sicer izhajala iz Camusovega romana Tujec in eseja Uporni človek, zamišljena pa je kot montaža-omnibus, ki upor predstavlja kot najbolj intimni del vsakega posameznika.
