Ko prispeš v Črno na Koroškem, se težko zadržiš, da ne bi potočil solz. Zdi se, kot da je ta kraj na koncu sveta. Še toliko bolj v teh dneh, ko je udarila ledena ujma, ki je porušila praktično vsa drevesa med Polzelo in Črno. Gozdarji in cestni delavci so drevje zdaj odstranili, a veje in hlodi še marsikje grozeče visijo nad cestiščem.

Obiskovalec ni nič boljše volje, če se skozi Črno zapelje sredi dopoldneva. Na cesti je malo avtomobilov, ob njej še manj pešcev. Kanček več življenja se začuti v Kava baru Urška, ki je svetišče navijačev Tine Maze. Toda tudi tam je bilo včeraj mirno, čeprav slovenska šampionka tekmuje na olimpijskih igrah. »Delovni dan je, pa še ura je zgodnja. Časi, ko so ljudje lahko odšli prej iz službe, ali si vzeli dopust, so mimo. Mogoče so tekmo poslušali po radiu, popoldan pa si bodo ogledali posnetek,« je ob pogledu na 18 zbranih ljudi dejal Klemen Pušnik, bratranec Tine Maze ter vodja gostinskega lokala.

Kljub temu bi napetost v zraku lahko rezali. Ko se je Tina pojavila na startu, je razigran pogovor obmolknil, vsi prisotni pa so stisnili pesti ter se pozorno zazrli v ekran. Toda tišina ni trajala dolgo. Prekinjena je bila isti trenutek, ko se je Slovenka pognala po strmini, vendar je bilo ob njenem prihodu v cilj le malo upanja za odličje. Kruta realnost je najbolj udarila, ko je kot zadnja ciljno črto prečkala Julia Mancuso. »Res smo žalostni za teh deset stotink,« je zmajevala z glavo županja Črne na Koroškem Romana Lesjak, ki je imela okoli vratu navijaški šal.

Bolj strokovno je Tinino smučanje opazoval še en znan prebivalec Črne na Koroškem. To je Aleš Gorza, nekdanji slovenski smučar, ki je sedel v sredini zbrane družbe. »Vedno je najlaže pametovati po koncu tekme, a vidi se, da je Tina letos v slalomu izgubila stik z najboljšimi. Nima zaupanja vase, zato je preveč zadržana,« je ocenil Gorza. »Nikoli ni dobro, če olimpijske igre začneš s četrtim mestom. Bolje bi skoraj bilo, če bi bila šesta s sekundo zaostanka,« je pristavil Gorza, ki se je v lokalu ustavil na poti s treninga. Nekdanji slovenski olimpijec je namreč zdaj smučarski trener.

Ko so skoraj vsi že odšli, pa je Tinin bratranec Klemen Pušnik še vedno zrl v televizijski ekran. Tiho si je ogledal posnetek vožnje, nato pa še izjavo najboljše slovenske športnice. »Če bi dobila kolajno, bi se odrešila velikega bremena. Upam in verjamem, da se ji bo izšlo že jutri na smuku,« je prepričan Pušnik. S Tino je nazadnje govoril večer pred tekmo, v Soči pa ne bo odpotoval. V Rusijo naj bi sicer prihodnji teden šla njena starša, oče Ferdo in mama Sonja. »Jaz sem bil le na olimpijskih igrah v Torinu, ker je dovolj blizu,« je pojasnil bratranec.

Bolj številno druženje Tinini someščani načrtujejo za jutrišnji smuk. Morda bodo spet usposobili poseben navijaški instrument, ki mu pravijo ploze. Gre za troblje, ki so pripete na smuči, za zvok pa poskrbi kompresor. Na njih so veselo igrali pred štirimi leti, ko je Tina v Vancouvru osvojila dve srebrni odličji. Za pravo veselico je poskrbel tudi bolj primeren urnik tekmovanj, ki je bil tedaj ob večernih urah. »Tekme smo gledali na terasi, kjer je bilo spontano veselje. Imeli smo toliko snega, da nismo vedeli, kam z njim, zato smo naredili kar sneženi šank. Bila je lepa zgodba,« se je Pušnik končno malo nasmejal.

A ne za dolgo. Bolj resen je spet postal, ko je beseda nanesla na organizacijo navijaških druženj s podporo Olimpijskega komiteja Slovenije. »Mi nismo dobili nobenega vabila, da bi skupaj kaj organizirali. Zagotovo so ljudje, ki so zadolženi za te stvari, premalo aktivni,« je povedal. Kajti še za prejšnje (poletne) olimpijske igre leta 2012 v Londonu je bilo drugače. Navijaške cone so bile na Bledu, Brestanici, Celju, Hrastniku, Izoli, Lopati pri Celju, Radovljici, Ljubljani... Torej v krajih, od koder so prihajali slovenski aduti za odličja. »Zdaj ni prav nič. Zakaj je tako, naj povedo tisti, ki so za to zadolženi in dobro plačani. Žalostno je, da športniki delajo takšno promocijo državi, nato pa se nič ne organizira,« je s hitrejšim tonom začel razlagati Pušnik. »Imamo Tino, pa skakalce, biatlonce, zdaj še hokejiste... Športniki nas združujejo, a tistih, ki bi morali pomagati, ni nikjer. Očitno si drugače razdelijo denar za promocijske zadeve.«

Ravno Tina Maze je lani poskrbela, da se je ime Slovenije skoraj vsak teden pojavilo v svetovnih medijih. Serijsko je osvajala stopničke v svetovnem pokalu, na koncu pa tudi postavila točkovni rekord. Ko so ji sovaščani priredili sprejem, so v Črno na Koroško prišli poročevalci z vsega sveta. »Na parkirišču nasproti lokala je bilo polno reportažnih avtomobilov,« je razlagal bratranec. »Pri nas so bili ljudje iz Sky Sports, NBC ter iz Švedske, Švice... Novinar iz New Yorka me je vprašal, kje imamo smučarski center, a potem ko je videl naš travnik za smučanje, je samo vprašal 'That's all?' (To je vse? op. p.)« Pušnik je namreč prepričan, da bi jim bilo lahko na Črni na Koroškem lepše. »Tujce čudi, da nimamo več stvari in smo tako nerazviti. Da nimamo boljšega smučišča, hotelov... Imamo naravo, ki je primerljiva z vsem na svetu, a obstali smo na ravni izpred desetih let,« pravi. In res je tako. Črnjani imajo namreč vse danosti, da bi obiskovalci jokali od žalosti tudi takrat, ko bi Črno na Koroškem zapuščali. Le izkoristiti jih morajo.