Znana je bila kot izrazito karakterna igralka, najprepričljivejša pa je bila v komedijskih vlogah in vlogah preprostih žensk. Med njene najpomembnejše igralske stvaritve sodijo Francka in Lojzka v Cankarjevih dramah Kralj na Betajnovi in Hlapci, Mira v Hiengovem Izgubljenem sinu, Laura Lenbach v Krleževi igri Gospoda Glembajevi, Gertruda v Shakespearovem Hamletu in Klitajmnestra v Ajshilovi Oresteji; v zadnjem desetletju igralske poti je Muhičeva nastopala predvsem v mariborskih predstavah režiserja Tomaža Pandurja. V komedijah je bila zlasti uspešna kot Kremžarjeva v Partljičevih delih Ščuke pa ni in O, ne, ščuke pa ne ter Linhartovka in Micka v Kreftovih Kranjskih komedijantih. Občinstvu se je še posebej priljubila z monodramo Lizika Milenka Vučetića, s katero je prepotovala vso Slovenijo. Priljubljena je bila tudi kot igralka v televizijskih nadaljevankah, nastopila pa je tudi v številnih filmih, med njimi Rdečem klasju (1970), Vdovstvu Karoline Žašler (1976), Treh prispevkih k slovenski blaznosti (1983), komediji Moj ata socialistični kulak (1987) in filmu Boš pa mrzlo jedo (2002). Prejela je vsa pomembna nacionalna priznanja – leta 1975 Severjevo nagrado, leta 1973 Borštnikovo nagrado, leta 1976 nagrado Prešernovega sklada in leta 1993 še Borštnikov prstan. nr