Včerajšnji dan je bil izjemno pester. Na letališču Adler v Sočiju so zaradi prihoda igralcev iz lige NHL s svojimi družinami s kar tremi posebnimi letali vladale skoraj izredne razmere glede varnosti in logistike. Kovač se je po Anžeta Kopitarja odpravil kar z avtomobilom, ki ga ima v uporabi slovenska reprezentanca. Rusi so zahtevali, da se njihovi reprezentanti odpeljejo s posebnim avtobusom, medtem ko je bila v drugih kar pisana mednarodna zasedba. Kopitar je včerajšnji dan izkoristil za spoznavanje olimpijske vasi in regeneracijo.

»Počutim se povsem olimpijsko. Vse skupaj je celo bolje, kot sem pričakoval. Za nas je odlično poskrbljeno. Pred 30 leti v Sarajevu je bila le ena vas in vsi smo živeli skupaj v bloku. Ker smo hokejisti edini nastanjeni prav ob morju v Sočiju, smo v hiši sami. Na odprtju smo se srečali tudi z drugimi slovenskimi športniki,« je primerjal svoje prve olimpijske igre, na katerih je bil športnik, in druge, na katerih je spremljevalec ekipe. »Tako kot na vseh področjih življenja tudi hokej napreduje. V primerjavi s časi, ko sem igral še sam, je vse skupaj hitreje in močneje. V Sarajevu smo bili gostitelji, zato so nas vsi gledali z velikimi očmi, tako kot zdaj tukaj Ruse. V BiH so bili bolj temperamentni, vedno je bil stavek, da ne bo težav,« je naredil še eno primerjavo.

»Tekmovalne nervoze še ni. Fantje so minule dni trdo trenirali. Zdaj smo prešli na en trening na dan, za sprostitev smo si ogledali tudi nastope slovenskih športnikov v smučarskih skokih in biatlonu, kjer smo uživali. Zelo pomembno je, da je s prihodom Kopitarja in ozdravitvijo Tičarja ekipa popolna in vstopa v tekmovalni ritem,« je dodal Kovač. Posebej je poudaril, da pri slabem počutju Tičarja s prehladom ni bilo nič hujšega, vendar je bila previdnost maksimalna glede na izkušnje z virusom pri Saboliču in Jegliču.

»Moj delovni dan se začne ob sedmi uri. Poskušam se organizirati tako, da sem vseskozi z ekipo ali čim bliže njej. Delo poteka v ritmu treningov, vmes se je treba voziti z avtobusom do jedilnice, pošiljati elektronsko pošto, javljati protidopinški komisiji, kje se gibljejo igralci, se dogovoriti za odhode avtobusov. Velika prednost je, da se fantje iz svojih sob lahko peš sprehodijo do dvorane za tekme in treninge. Z vsakim dnem približevanja tekem bo tudi več sestankov,« je svoj delovni dan opisal Kovač.

Hokejisti so imeli toliko opreme, da so je del v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije poslali tudi s kombiji v Rusijo. Za šoferje je bila pot s prestopanjem različnih mej prava odisejada. »Čeprav je vožnja trajala šest dni, se nič ni izgubilo. Rusi so tukaj izjemno prijazni. Glavni jezik komunikacije je angleščina, a toliko razumemo rusko, da nas nihče ne more prinesti okrog. Slovenci znamo delati z vzhodnjaki. Kakšna značka lažje odpre tudi kakšna vrata več ali hitreje, kot bi bilo po protokolu,« je končal Kovač.jo