Uspeh Petra Prevca je bil najlepši možni odgovor vsem tegobam v slovenskem skakalnem taboru in nasploh v celotni slovenski olimpijski reprezentanci, ki so se dogajale pred začetkom vrhunca sezone. Robert Kranjec je plačal davek dveh padcev in izpustil tekmo na srednji skakalnici. Posledično je prišla Slovenija na tekmo »ranjena« in odločena, da vrne kapetanu reprezentance, ki tekmuje na svojih četrtih olimpijskih igrah, nasmeh na usta. To je z ekipnim napadom in piko na i tudi storila.
Olimpijske igre so se šele dobro začele in slovenski skakalci bodo imeli teoretično možnost osvojiti še štiri kolajne – tri na veliki skakalnici in eno na ekipni tekmi. Kakor koli bodo ob koncu skakalnih nastopov 17. februarja uspešni, bodo še v tej sezoni deležni največjega možnega zadovoljstva in sprejema – na marčevskem finalu svetovnega pokala.
Kljub veličastnemu uspehu bi se ob skakalnem ruskem uspehu spomnil začetka sezone, ko je bil predsednik Smučarske zveze Slovenije Primož Ulaga, ki je bil takrat tudi določen za vodjo slovenske olimpijske reprezentance. Prav slovenski skakalci so bili tisti, ki so se mu prvi postavili po robu in so na smučarsko zvezo poslali odprto pismo, da se Ulagovih izsiljevanj s provizijami ne gredo več. Sprožili so plaz, ki je odnesel Ulago z vseh stolčkov. Pri razkrivanju resnice smo bili deležni nekaterih prošenj, naj vse skupaj zapakiramo na način, da slovenski skakalci ne bodo trpeli v olimpijski sezoni. Nekaj mesecev kasneje se je izkazalo, da smo z objavljeno resnico pomagali skakalcem, ki so bili na začetku sezone sicer bleda senca olimpijske podobe, da so v Soči pripotovali kot najmočnejša reprezentanca v vsej slovenski skakalni zgodovini. Za mnoge celo boljša kot moštvo Calgary 1988, ko so za Slovenijo uspešno nastopili Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Matjaž Zupan in Primož Ulaga.
