Nekaterim tukajšnjim prebivalcem se je zdelo, kot bi bila Azurna obala, kot ljubkovalno pravijo Dolenji vasi, središče Slovenije. »Zaradi vas, novinarjev se tako počutimo. Odkar je Peter Prevc tako uspešen, vse pogosteje prihajate k nam,« je dejal mladenič, ki se je branil medijske pozornosti, medtem ko mu je jezik dobro tekel. Nikakor se nismo mogli domisliti, kaj ima domači kraj smučarskega skakalca Petra Prevca skupnega z modrino Sredozemskega morja. »Vam jaz povem,« je dejal dobrodušni mož z rdečo plastenko pollitrskega piva v rokah. In je pojasnil, da imajo v vasi, kjer se hiše vijejo v ozkem in razpotegnjenem pasu, veliko sonca, precej več kot v bližnjih krajih. Geografska lega je ugodna, pa še v Selški Sori je mogoče plavati poleti, čeprav pravijo, da je bila včasih nekoliko bolj čista. »Zdaj lahko verjamete, da se je družina Prevc, ko je bil Peter še zelo majhen deček, iz Dražgoš preselila sem, ker je to najlepša vas na Balkanu,« je dodal eden od navijačev, ki so se včeraj zbrali pod ogrevanim šotorom, in z roko pokazal streljaj stran, kjer je v eni od hiš svetila luč. »Tam so doma Prevčevi,« je pojasnil.
Zbrani so jih pričakovali, a so si prvo tekmo ogledali doma. Medtem je v šotoru že okoli uro pred začetkom tekme na srednji skakalnici odmevala harmonika, s seboj jo je prinesel fant iz Katarine nad Ljubljano, ki je okrepil navijaške vrste. Veselica se je počasi stopnjevala, ljudi je bilo vse več, nihče pa ni dvomil, kakšen bo konec – seveda, Peter Prevc bo osvojil kolajno, so se strinjali sogovorniki. Nekateri so mu že pred tekmo okoli vratu poveznili imaginarno zlato. Pa kaj potem, če so se malo zmotili, tudi srebrn lesk je namreč zelo sijoč. Najžlahtnejšega ne nazadnje niti ne potrebujejo, saj imajo vendar zlatorumeno sonce.
Preden se je tekma začela, je bilo dovolj časa za debato o tem, kako zvesto sovaščani na tekmah spremljajo najstarejšega od petih otrok družine Prevc. Lani so bili na svetovnem prvenstvu v Predazzu, že zdaj je rezerviran avtobus, ki jih bo popeljal na svetovno prvenstvo v poletih v Harrachov. Tudi na tekme za svetovni pokal v bližnje države redno hodijo, le Soči je nekoliko predaleč. Je bil pa zato šotor včeraj bolj poln. Prvič so tako organizirano spremljali tekmo, glede na to, da vas šteje 450 prebivalcev, pa je bil obisk zelo dober. V majhnem kraju ni težko organizirati izletov na tekme in skupnih spremljanj olimpijskih iger. Lokalno športno društvo poskrbi tudi za to. Nekoč so prirejali tekme na alpskih smučeh, tako je kariero začel tudi Peter Prevc, preden ga je oče Božidar začel voziti na treninge v Kranj.
Ker je bila tekma že v polnem teku, je bil čas, da se posvetimo čakanju na nastope slovenskih skakalcev. Ko sta bila na startu Jurij Tepeš in Jernej Damjan, je bilo že bučno. Ko je slabo skočil Gregor Schlierenzauer, so nekateri privoščljivo stisnili pest, prvi vrhunec pa je sledil ob imenitnem skoku Petra Prevca v prvi seriji. Če je bil pred tem še kdo v dvomih, od trenutka, ko je pristal in na drugi polčas čakal kot tretji, ni bilo nobenega takšnega več. Šotor je bil vse bolj poln, za brata je v družbi prijateljev in sestrične prišel navijat tudi Cene Prevc. Ko so skakali drugi skakalci, ni deloval najbolj zainteresirano. Preden se je na zaletno klop usedel njegov brat, se je presedel, začel z rokami tolči po leseni gasilski mizi, podobno so počeli drugi. Slišalo se je bučno vpitje, zaplapolala je slovenska trobojnica, Peter Prevc je poletel. Letel je in letel, daleč, dovolj daleč, da ob pristanku ni bil nihče v dvomu – Slovenija ima prvo posamično skakalno olimpijsko kolajno po letu 1988.
Harmonika je bila še glasnejša, nekdo je po mikrofonu pozval ljudi, naj začnejo nazdravljati, Cene Prevc pa je spominjal na svojega brata, ko ta čaka na vrhu skakalnice – bil je povsem miren. »Saj bo oči več povedal,« se je branil govorjenja. Očeta še ni bilo na spregled, zato se je vendar omehčal. »Nisem razmišljal o tem, ali bo dobil odličje. Če kolajne pride, potem pride,« je spet spominjal na brata, nato pa pojasnil, da zanj velikega slavja ne bo. »Jutri imam pouk,« je dejal, medtem ko prav gotovo marsikoga obveznosti naslednjega dne niso odvrnile od slavja. Ozračje je bilo preveč evforično, da bi razum premagal čustva. Pozdravili so tudi Božidarja Prevca, včeraj najsrečnejšega očeta v Dolenji vas. »Pred drugim skokom smo bili živčni, ampak prepričani, da bo Petru uspelo,« je dejal Prevc starejši, ki je zaradi interesa otrok povsem vpet v skoke (ima tudi mednarodni sodniški izpit), nato pa pojasnil vodilo pri vzgoji: »Brez dela ni jela.« In zato je nekaj več jela tudi za njegove sovaščane. Včeraj pa je bilo dogodku primerno na jedilniku več tudi tekočine.