Ponedeljek, 3. februar:Ideja je vredna nič
Pred prvim sestankom skoraj uspešen poskus zero-inbox strategije. Vsa elektronska sporočila pregledam drugega za drugim in naredim eno od treh možnosti: 1) brez potrebne akcije > diagonalno branje + arhiv, 2) hiter odgovor + arhiv ali 3) shift + T > gre na To Do, kjer jih obdelam glede na prioriteto.
Današnji ponedeljek se izkaže za poseben dan še zaradi dveh stvari: danes sem na linkedinu dodal kontakt številka 3000 (dodajam samo osebe, ki jih poznam), na popoldanskem občnem zboru pa sem bil izvoljen v upravni odbor Društva za marketing Slovenije. Čast številke 3000 je pripadla Emi Perme z ministrstva za izobraževanje, ki sem jo spoznal v četrtek na okrogli mizi na temo podjetništva in podjetnosti v organizaciji Gimnazije Novo mesto. Veseli me, da imamo na ministrstvih podjetno miselnost.
Torek, 4. februar:Gauss
Na jutranji delavnici za ogrevanje še dlje razvijem gaussovo oziroma normalno porazdelitev. Geoffrey Moore’s Technology Adoption Lifecycle je Gauss. In tega se morajo zagonska podjetja zelo dobro zavedati. Nikoli ne poskušaj na samem začetku podjetniške poti prepričevati nekoga, ki takoj vpraša za reference. Zadovoljstvo strank je Gauss. Nikoli se ne trudi zadovoljiti čisto vseh. Raje naštudiraj, kako se elegantno znebiti težakov... Na ministrstvu za zunanje zadeve imam nato sestanek s Timotejem Šoošem glede sodelovanja z Young Bled Strategic Forumom. Morda se nam obeta novi TEDxBled. Kdo bi vedel?
Pri večerji s triletnim sinom predebatirava žled, podrta drevesa, les in predelavo ter proizvodnjo papirja. Nadaljujeva zgodbo, ki sva jo načela že konec tedna: ogled celotne proizvodnje papirja, najprej v otroški knjigi in nato nekajminutni video na yotubu. Dogovorila sva se, da bova šla na dan odprtih vrat v papirnico, vztraja pa, da morava takoj zdaj narediti tovarno papirja in ga začeti izdelovati.
Ko je bila iz sušilnika perila, stola in zaboja tovarna zgrajena, je proizvodnja stekla. Takoj zatem je rekel, da morava dodati še trgovino »da ga bova lahko prodala«. Tri leta. Vse jasno. Ne dvomim, da mu bo precej te ambicioznosti in podjetnosti ostalo. Celoten šolski sistem, v katerega se bo spustil čez nekaj let, mu tega ne bo samo dovolil, pač pa ga bo aktivno spodbujal. Prepričan sem o tem – tudi zaradi razmišljanj in debat, katerih del sem bil v teh dneh. Okrogla miza v Novem mestu na temo podjetništva in podjetnosti v šolah, delavnica na fakulteti za upravo Lean Startup, članek na temo CENTRES Barbare Bregar Mrzlikar v Dnevniku in precej drugih. Sem zelo optimističen.
Sreda, 5. februar:Vijolična
Na Gea Collegeeu z Draškom Veselinovičem govoriva na temo spremenjenega podjetniškega okolja in zaradi tega potrebnih sprememb ter ovir, s katerim se srečujejo predvsem zrele organizacije. Ovir, ki jih zagonska podjetja nimajo. Sledi fokusirano dogovarjanje in pripravljanje intervjujev Customer Discovery za storitev TeamSync, ki jo pripravljata olimpijca Jani Klemenčič in Miha Pirih. Ciljne stranke so v prvi fazi večja, predvsem tuja podjetja. Vodstvo in kadroviki. Hipoteza je, da v tujih podjetjih bolj razumejo in jim je več vredna usklajenost ekipe – ki se jo doseže z delavnicami v kombinaciji z veslanjem v osmercu. Želim si, da bi ta hipoteza veljala za slovenska podjetja. Je pa seveda najprej treba biti v istem čolnu, da lahko tudi zares sinhrono veslaš.
Afterwork je Leo in Rotaract Afterwork na Nebotičniku, ki ga je organiziral Gašper Pleško s kolegi iz ljubljanskih Leo in Rotaract klubov. Vprašajo me: »Kako si lahko vpleten v toliko različnih stvari, kako ti uspe vse to realizirati?« Razložim, da je moje življenje skoraj v celoti v koledarju. To je edini način. Zadnjih nekaj tednov sem stvari v koledarju začel označevati z barvami. Zeleni so termini plačanih projektov. Rumene so prodajne aktivnosti. Vijolična označuje čas, ki je rezerviran izključno mojim ljubeznim. Čeprav se lepo vidijo tedni, kjer je veliko zelene, si v bistvu vsi termini v koledarju želijo biti vijolični.
Četrtek, 6. februar:Freelancers
Dopoldan sestanek z Markom Šterom na Telemachu. Moja jutranja mestna vožnja s kolesom v neugodnih razmerah zaneti živahno ogrevalno debato na temo športa, teka, triatlona in kombiniranja dopustniških potovanj ter športnih tekmovanj v tujini. Izkaže se, da podobno razmišljava. Triatlon v Londonu in maraton pod Everestom. Omeniva še Darth Vaderja na ljubljanskem maratonu in potem obdelava način inoviranja ter razvoja novih storitev lean startup v zrelih podjetjih.
Popoldne gredo moje že rahlo načete glasilke na novo preizkušnjo, predavati na dogodek Master of Freelancing v Tehnološkem parku Ljubljana. S Karmen Novak, ki je nastopila pred mano, se lepo dopolnjujeva in sam si ne morem pomagati, da ne bi spet provociral z linkedinom in zato imam med odmorom priložnost spoznati in govoriti s številnimi udeleženci sicer nabito polne dvorane. Odraz časa. Večina jih svojo vizitko pospremi s komentarjem: »To je moja stara, zdaj razmišljam o novih poteh.« Prostovoljno in tržno.
Petek, 7. februar:BHAG
Opoldne začnemo prvi delovni sestanek novoizvoljenega upravnega odbora Društva za marketing Slovenije, ki ga skozi dnevni red učinkovito vodi izvršna direktorica Tanja Kavran. Prvih dvajset minut sestanka nam pregled preteklega dela, stanja in svoj pogled poda gostja, predsednica prejšnjega UO Maja Makovec Brenčič. Po njenem odhodu hitro in enotno izvolimo novega predsednika, ki postane Darko Dujič iz Google Adriatics, podpredsednica pa Aleksandra Brank iz Bisnode. Zelo hitro in učinkovito se dogovorimo veliko stvari, določimo nosilce, naloge in roke. Vmes redno opominjam na čas, ki nam še ostaja – na to sem zelo pazljiv, ker gre za vzajemno spoštovanje urnikov vseh posameznikov. Ob 14. uri vstanem, se oblečem in zapustim sestanek z izjavo napol v šali, napol zares: »Nespoštovanje časovnih rokov je rak in jaz sem kemoterapija.«
Pred tem smo določili še termin naslednjega srečanja, kjer nas je vse presenetila izjava Jake Lenardiča, ENKI, da njega večine petkov ni. Da izgine, da gre. Da je tako navajen, ker se je tako odločil. Spoštovanja vredno.
Spomni me na The 4-Hour Work Week Tima Ferrissa. Res je to le stvar odločitve in ciljev. Ki pa si jih je najprej treba zastaviti in ozavestiti. Na to me vedno znova opominja partner Lojze Bertoncelj. Eden zelo uporabnih in zanimivih načinov za to je BHAG – Big Hairy Audacious Goal. Prvič uporabljen v uspešnici Built to Last avtorja Jima Collinsa. To vajo vedno priporočam vsem start up ekipam, s katerimi delam, medtem ko je moja kobila včasih predolgo v čakalnici kovačnice.
Sobota, 8. februar:Motivatorji, kultura, lean in nelean
Po mojem mnenju so motivatorji samo notranji, zunanji pa so zgolj opomniki. Dopoldan po dolgem času spet tek. 10 kilometrov po dežju in megli. Motivator je notranji, opomnik pa je obvestilo, ki sta ga poslala BMW in RunKeeper, da mi podarijo startnino za dunajski maraton, hotel 5 zvezdic za dve osebi in special treatment – če bom izžreban, seveda.
Med tekom pod Dobenom opazim tovornjake in delovna vozila s hrvaškimi registracijami, ki še vedno odpravljajo posledice žleda. Razmišljam, kakšen je njihov motivator, da v soboto delajo v Sloveniji. Vsekakor gre za bratsko pomoč sosedov, zelo verjetno še vedno nimamo dovolj svojih ekip.
Kulturni dan, kultura in umetnost morda na prvi pogled nimajo prav veliko skupnega s podjetništvom. Spomnim se na Mašo Gala in Boruta Peterlina, ki sta opozorila, da v Sloveniji ni trga za umetnost, in tudi naredila konkretne podjetniške korake za izboljševanje tega. Konkretne korake, med njimi verjetno veliko pravih korakov in nekaj njih, ki niso pravi. Kako hitro sploh lahko vemo, kateri niso in kako hitro se odločimo in spremenimo, popravimo smer? Na podlagi česa se odločamo? Katere parametre nadzorujemo in katere podatke spremljamo? Kako vemo, kaj je zares prav?
Navezujem se seveda na metodologijo lean, pri kateri je eden glavnih konceptov zmanjševanje nepotrebnih korakov, ki nas ne približujejo zastavljenemu cilju. Pri umetnosti in kulturi tak način razmišljanja v večini primerov ni primeren. Morata pa vedno obstajati oba načina. Lean in nelean. Obeh se moramo zavedati in jih imeti v ravnovesju. Do sekunde točen švicarski vlak v Zürichu na eni strani in brezdelno poletno popoldne na enem od grških otokov na drugi strani. McDrive na eni strani in osemurni slow food v Skaručni na drugi strani.