V nasprotju z domačijami in zaselki, ki so bili tako ali drugače iz poti, je v gostilno s trgovinico ob cesti svet vendarle kapljal pogosteje in celo na različne načine. Dokler je na steni nad šankom visela slika presvetlega cesarja Franca Jožefa, so bili vedno v strahu pred Avstro-ogrsko konjenico, da jim bo poteptala in uničila pridelek. Ko je portret Franca Jožefa zamenjala slika italijanskega kralja Viktorja Emanuela III., so v gostilno postavili biljard in začeli kuhati »kafe ekspres«, punce pa so vabile v prepovedan in skrivnostni svet šolane roke karabinjerjev. Verjetnost za spoznavanje sveta se je močno povečala, ko se je portretu italijanskega kralja na steni pridružila slika fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, belim in uglajenim rokam karabinjerjev pa so se pridružile lopataste dlani fašistov. Jezno zaloputnjena vrata za Italijani, ki so odšli, ne da bi plačali zapitek, in stavek »Preklete merde laške!« je zadostoval za obisk in ogled Gorice, pa čeprav samo izza rešetk.

Življenje pa se jim v vsej svoji pestrosti in različnosti ni razkrivalo prek portretov nad šankom, prek različnih jezikov, kultur za šankom in po spremljevalcih različnih uniform. Z Italijani so v hišo vedno prišle stenice, ki jih vojaki niso pregnali niti s premazi parafina na nogah, saj so se živalce prebrisano povzpele na strop in popadale na toplo in sladko italijansko meso. Ko so nad šank k sliki italijanskega kralja in fašističnega diktatorja dodali portret Adolfa Hitlerja, so se za šankom pojavili prvi domobranci in z njimi bolhe. Ko je na steni ostal samo še Adolf Hitler, so se nemški vojski za šankom pridružile redke formacije četnikov, ogromnim količinam bolh pa so se pridružile neverjetne količine uši. Teden za tednom so v gostilni drgnili svoj mali svet z oljem in kisom ter hodili iz sobe v sobo s prižganim žveplom, dokler niso dokončno obupali ob prvih prihodih partizanov. Ti so imeli na sebi vse naštete parazite in še številne dodatke. Tudi zato v gostilni dolgo ni bilo duše, ki bi upala staviti, da bo Adolf Hilter na koncu dejansko romal v smeti, prostor nad šankom pa dokončno zavzel tovariš Tito. Za kratek čas se je Titu pridružil še tovariš Stalin, ko pa je Tito ponovno ostal sam, je gostilno odnesla nacionalizacija skupaj s šankom in s steno s slikami, ki je domačim in gostom dolga desetletja poročala o razmerju moči v skrivnostnem svetu onkraj vidnega polja.

No, ne glede na vse pa je na pogorišču starega sveta začel rasti neki popolnoma nov svet, ki je večini dejansko prinašal boljše in lažje življenje. Začel je rasti svet, ki se je spreminjal z bliskovito hitrostjo. Človeštvo se je z deklaracijo človekovih pravic prvič povezalo onkraj religije, ženske so prvič v zgodovini teh krajev dobile volilno pravico in ob brlečih žarnicah se je začela rojevati generacija naših staršev, ki je z delovnimi brigadami začela postavljati infrastrukturo in spoznavati najrazličnejše dele nove države. Nato se je skupaj s prvimi fiči začela rojevati generacija današnjih abrahamovcev, svet se je začel povezovati s stacionarnimi telefoni, razkrivati s črno-belimi televizijami, odkrivati s civilnim letalskim prometom, človek je razširil meje svojega sveta s pristankom na Luni in leto dni kasneje je v Kragujevcu iz proizvodnje zapeljala prva stoenka, iz porodnišnic pa se je začela valiti moja generacija.

Naš svet je bil že del resnega uvoda v današnje stanje in strukturo. Od prvega dne zavarovan z mrežami javnih služb, vmrežen z infrastrukturo, ki so jo zgradile generacije pred nami, v naše dnevne sobe je svet že prihajal prek barvnih televizijskih ekranov, mi pa smo ga odkrivali z zadnjih sedežev štirikolesnikov, kjer smo ob prvih pankovskih rifih starejših generacij sanjali o avtoradiih in vdihovali vonje italijanske robe iz polnih prtljažnikov, ki so se mešali z razredčenim monoksidom. Svet je z bliskovito hitrostjo rasel prek vedno novih in novih programov in satelitskih krožnikov, svet se je ves čas zdel veliko večji od potenciala v naših stoenkah, s prvimi ZX spectrumi in commodori 64 pa je celo pridobil skrivnostnost. Nato je v Južni Afriki padel apartheid, leto zatem smo iznad šankov sneli potrete tovariša Tita, politiki so se dokončno iznad šanka preselili za šank, dobili mere spolzkih sardelic, vendar pa njihova neumnost za običajne smrtnike ni nič manj nevarna in usodna. Častno mesto na stenah je obdržal samo še France Prešeren, ponovno slavljen in maltretiran v teh dneh.

Ob prihodu kabelske televizije, prenosnih telefonov, cenenih letalskih prevoznikov, Evrope in svetovnega spleta za skepso ni bilo več niti časa niti prostora. Svet se je razletel prek meja neskončnosti, že v naslednjem trenutku pa smo začeli opazovati, kako se vrača na izhodišče, skozi implozijo v točko, kako je vsako jutro, ko se dvignemo iz postelj, za velik korak manjši. Danes, ko izginevajo iz tostranstva zadnje sanje o svetu, ki je imel velikost domače hiše, se rojeva generacija, ki se vse bolj množično odloča za življenjski slog, ki so ga, kot smo lahko prebrali prejšnji teden v intervjuju z ameriškim psihologom Philipom Zimbardom, poimenovali hikikomori. Značilnost te subkulture je, da mladi nikoli ne zapustijo stanovanja, da ne iščejo službe, da nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine, da so popolnoma družbeno izolirani in da ves dan preživijo za računalnikom, na svetovnem spletu, kjer je na voljo dobesedno cel svet. Svet ponovno dobiva dimenzije domače sobe, le da je v tej ponovitvi gol, razkrit, razpoložljiv, predvidljiv, oropan zadnjih misterijev in ugank. Ves svet v enem kliku, ves čas oddaljen le en klik.