Kulturno v tem prostoru pomeni, da nihče ne zine nič neprimernega, da ministra pred vrati Cankarjevega doma ne počaka množica frustriranih kulturnikov, ki besno, do konca nekulturno vpijejo, da je grobar kulture, da potem sledi proslava, ki, kot da ne bi lani končno videli, da to ni nujno pogreb duha v pražnjih oblekah, ponovi tisti stokrat prežvečeni vzorec kvaziintelektualistične nabuhle vznesenosti, ob kateri umetnost, porezana vsega transgresivnega, vsega vprašujočega in odkrivajočega, kot riba na suhem hrope tam nekje med salonarji, gojzarji in krinolinami, medtem ko po odru pustoši provincialni ponaredek blišča in »modrovanj« o tem, kaj je umetnost.

No, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj, ki z umetnostjo nima nobenega opravka, s tem seveda nima nobenih težav. Zanj je umetnost enaka okusu, o okusih pa ni mogoče diskutirati: meni je všeč Micka, tebi Kranjska, in torej, v čem je problem? Saj lahko oba veselo praznujeva, če seveda nisva del zdraharske, »psihiatrične« slovenske družbe, kajne? Tako je s ciničnim paternalizmom pometel s problemom, ponižal argumentacijo v to, da gredo »nergačem« pač na živce določeni obrazi, strokovne kriterije pa razvrednotil v poljudna mnenja. Pri tem pa še prav po lovsko interpretiral Prešerna. Kajti to, da »eden hvali in spet drugi vpije«, resda govori o različnih okusih, nikakor pa Prešeren ni hotel reči, da so odpravljena merila, da je vse enako dobro in o kakovosti ni mogoče ne govoriti ne soditi. Situaciji, ko je upravni odbor po neumetnostnih, ideoloških in verskih vatlih presojal umetnost in mednjo vtaknil celo novinarstvo, ker to ustreza njegovi politični opciji, je namreč Prešeren namenil tisto drugo: le čevlje sodi naj Kopitar.

A ta proslava ni le razgrnila lepe zmage restavracije točno tistega za Slovenijo najbolj pogubnega duha, ki rad ribari v kalnem, po kuloarjih in forumih, ne na agori, in zato enači argument s tračem, osebni interes pa z načelnim zavzemanjem za javno »stvar«. Proslava je bila tudi demonstracija pohlevne umetnosti, ki stoji tam na odru, nebogljena v svojem nelagodju in hkrati vesela, da je izbrana, posluša visokoleteče besede o sebi, ne da bi smela kaj ziniti, ne da bi hotela kaj ziniti, kajti, kot je rekel režiser Jernej Lorenci: Danes je dan za molk. Ja, umetnost je v duhu s časom, previdna je, z odra in izza šanka, z varovanih mest sicer kriči proti krivicam, zlorabam in oblasti, a ne pred dvorano, ne v njej in ne ob zakuski ga ni bilo junaka, ki bi kaj rekel čez kulturno politiko, izbiro nagrajencev ali porazno finančno stanje, ni bilo filmarjev, ki bi protestirali zoper to smešenje njihovega polja. Nič, vse je bilo »kulturno«, vse nadzorovano, kot se v dolini hlapcev spodobi. Njihove bitke naj bijejo »nekateri mediji«, sami bodo ogorčeni za kulisami, tam bodo počakali na rezultat. Stanje umetnosti tako najbolje odslikava edina pristna in človeško globoko ganljiva izjava, ki jo je ob prejetju nagrade izrekel hudo bolni Pavle Merku, ki so mu zdravniki prepovedali branje, pisanje in skladanje: Bom umrl bolj vesel.