Teji Gregorin je, kot že velikokrat v najpomembnejših trenutkih, zmanjkala pika na i. Ena tarča. Z »ničlo« – vsemi zadetimi tarčami, o katerih na glas govori, bi imela kolajno. Ker o tem razmišlja preveč, tudi med tekmo, je zanjo to veliko, morda preveliko psihološko breme. Streznitev pride prepozno in boli. To še kako dobro ve Klemen Bauer. Sposoben je bil senzacije, kot je tip podobnega kova bronasti Čeh Soukup. Ihanec je bil eden najhitrejših v smučini (15. čas teka), a iz te druščine hitrih je znova tisti z najskromnejšim plenom. Značilnost Sočija so zelo dobri strelski dosežki. Kar petindvajset najboljših na tekmi je zadelo vsaj devet od desetih tarč. Bauer je bil drugi med tistimi z več. Pri Ihancu se je le ponovila stara tegoba. Zgrešil je zadnji tarči, tako zadnjo leže in stoje. Zna streljati, kar je dokazal tudi Janez Marič, a zbranost pade v odločilnem trenutku. Gre za odraz strelske kondicije.
Opozoril bi še na enega odločilnih dejavnikov. Največ očitno prinaša pravilna razporeditev moči v tekaškem delu. S še tako hitrim začetkom ali vmesnim zaganjanjem ni mogoče toliko pridobiti, kot je mogoče na koncu izgubiti. Razlika je minimalna, a te nianse so odločale o kolajnah. Veličastna kraljica Kuzmina in kralj Bjoerndalen sta vzorčen primer. Prehiter začetek so plačali mnogi še hitrejši, kot Šipulin in Fourcade. Deloma tudi Bauer, saj je bil v drugi tretjini hiter kot Bjoerndalen, v zadnji tretjini pa je v primerjavi z dobitniki kolajn izgubil skoraj pol minute.
Jakov Fak je obratni primer. Z zanj zelo neobičajno previdnim začetkom je izgubil morda deset sekund preveč, čeprav je bil potem iz kilometra v kilometer hitrejši. Je pa, končno, pristop v tej smeri spremenila Teja Gregorin. Znana po zelo previdnem začetku na vseh tekmah svetovnega pokala, je nastop na četrtih igrah začela odločno, kot bi se končno zavedala, da je to edina pot. Ni bila daleč. Kakor koli, majhni časovni zaostanki vsem trem slovenskim adutom omogočajo, da spodbudno čakajo zasledovalno tekmo kot novo priložnost.
