Poškodbe smučarskega skakalca Roberta Kranjca, deskarke na snegu Cilke Sadar in alpskega smučarja Roka Perka so splet neverjetnih okoliščin. Zgodile so se že na treningih in jim onemogočile olimpijski nastop, za katerega so trdo garali štiri leta. Sadarjeva si je poškodovala koleno na treningu deskanja po ovirah, ker je tekmovališče (pre)zahtevno, zato je bilo število padcev in z njim povezanih poškodb neverjetno veliko. Perko je imel startno številko eno, zato ni imel najnovejših informacij, kaj se dogaja na progi. V želji, da bi našel idealno linijo in ponovil dosežek iz Vancouvra (14. mesto), je bil sicer hiter, a naredil napako, ki se je končala s padcem in bolečinami, med katerimi so najhujše tiste, ki so povezane z zlomljenim nosom.
Prvak v smoli je Kranjec, ki je tukaj v 48 urah doživel dva brutalna padca. Prvi (skok dolg 59 metrov), ki je bil posledica njegove prevelike želje po popolnem skoku, se je sicer končal brez težjih poškodb, a s tako hudimi bolečinami, da marsikdo manj trpežen en teden sploh ne bi prišel na skakalnico. Drugi je bil glede dolžine popoln (100,5 metra), a pri doskoku ni povsem obvladal smučke. Da je mera polna, je znova šlo za poškodbo na levi nogi, tokrat kolena. Na skakalnici, ki jo sicer pripravlja ekipa delavcev iz Planice, je največja težava zrnat sneg. Vozijo ga iz hladilne naprave, kjer ga izdelujejo, zato ni kompakten in zaradi sipkosti kar polzi po pobočju kot sol ali sladkor. Zato je pri dolgih skokih težko pristati v lep telemark, ki je zaradi izenačenosti sinoči odločal o nosilcih kolajn na srednji skakalnici.
V športu previdnost nikoli ni odveč. A na olimpijskih igrah kolajne poberejo tisti, ki si upajo tvegati do skrajnosti. Da to narediš na tekmi, moraš poskusiti že na treningu. Kranjec je skušal narediti telemark, saj je bil glede na formo med favoriti.
