»Predstavljajte si človeka, ki mora gledati zabavo na grobu svoje družine. Ljudje, ki so priredili to zabavo, so potomci tistih, ki so odgovorni za pokol njegove družine,« je za nemški dnevnik Die Welt svoja občutja ob olimpijskih igrah opisal 50-letni Timur Šogen, podpredsednik Evropske zveze Čerkezov. Zanj je območje, kjer potekajo olimpijske igre, kraj žalosti in spominov.
Kavkaške vojne
Prav v Sočiju je leta 1864 še zadnjič zasedala skupščina Ubikov, zadnjega od 12 plemen Čerkezov, ki se je še upiralo Rusom. V bližini Rdeče Poljane, kjer bodo potekale tekme v alpskem smučanju, so Ubiki takrat šli še v zadnji boj proti carski vojski in kozakom. Od 7. do 11. maja 1864 so zdržali napade, nato pa je njihov odpor zlomilo rusko topništvo. Car Aleksander II., znan po pomembnih reformah, kot je odprava tlačanstva, je 21. maja 1864 v slovesnem sporočilu vojski razglasil konec polstoletnih kavkaških vojn: »Z velikim veseljem in spoštovanjem do vašega junaštva vam čestitam, borcem kavkaške vojske, da ste podjarmili zahodni Kavkaz in končali kavkaške vojne.«
Rusi so v tistih letih tudi izgnali okoli pol milijona Čerkezov v Turčijo. Ni znano, koliko tisoč jih je na poti umrlo in koliko tisoč jih je bilo pobitih. Čerkezi menijo, da je takrat prišlo do genocida, s čimer se strinja le del zgodovinarjev. Drugi del zgodovinarjev meni, da ruske oblasti vendarle niso imele namena množično pobijati muslimanskih Čerkezov, tudi zato ne, ker je vsak od njih dobil 10 rubljev za na pot.
Med Čerkezi in Rusi naj bi se sovražnosti začele leta 1763, ko je carica Katarina Velika, ki si je prizadevala obvladati severne obale Črnega morja, na ozemlju Čerkezov dala zgraditi rusko vojaško utrdbo. V prvi polovici in sredi 19. stoletja so se Čerkezi večinoma ločeno od Čečenov in Dagestancev, ki so bili prav tako muslimani, borili proti Rusom. Severnokavkaški odpor je po letu 1832 pod zastavo islama dolgo časa zelo uspešno vodil imam Šamil (1797–1871), po rodu Avar. Leta 1858 je francoski pisatelj Alexandre Dumas ml. po potovanju na Kavkaz takole opisal to strašno vojno: »To je vojna brez milosti, najbolj divji nasprotnik zajetemu sovražniku odseka glavo, najbolj blag pa roko.« O teh bojih so v svojih delih pisali Puškin, Lermontov in Tolstoj, zadnja dva sta se jih tudi udeležila, a sta bila kljub temu precej naklonjena junaškemu boju muslimanov.
Etnično čiščenje
Rusi so s Šamilom opravili šele leta 1859, nato so vse svoje sile usmerili proti Čerkezom, ki pa so se zaradi svoje številnosti sprva zdeli še trši oreh. Po neuspehih so začeli leta 1862 Rusi požigati cele vasi in izganjati prebivalstvo, tako so nameravali onemogočiti preskrbovanje čerkeških gverilcev. Ruska vojska je običajno obkolila vas in potem ljudi nagnala v eno od črnomorskih pristanišč, morda tudi v Soči, od koder so jih z ladjami poslali v Turčijo. Tudi po 1800 Čerkezov so z vsem, kar so vzeli s seboj, stlačili na ladje, na katerih se je zlasti širil tifus, nekaj pa jih je tudi potonilo v viharjih. Območje okoli Sočija je nato postalo tako prazno in neproduktivno, da so carske oblasti leta 1867 prepovedale izseljevanje. Zelo počasi so se tam naseljevali Rusi in Ukrajinci.
Danes živi v Turčiji več kot milijon Čerkezov, od tega jih vsaj petina še govori svoj jezik. V Evropi jih je 50.000, še več v Siriji, več deset tisoč v Libanonu, Jordaniji in Izraelu, do leta 1998 so bili tudi na Kosovu, torej na ozemljih, ki so v 19. stoletju pripadala turškemu imperiju. Vsega skupaj naj bi bilo po vsem svetu približno 4 milijone Čerkezov, od tega 700.000 še vedno v Rusiji, predvsem na severnem Kavkazu, tudi v bližini Sočija. V Sočiju jih je danes okoli 4000, kar predstavlja dober odstotek mestnega prebivalstva.
Čerkeški zgodovinar Samir Čotko pravi: »Vladimir Putin je ravno s tem, ko je zimske olimpijske igre organiziral v Sočiju, regionalni problem (Čerkezov) spremenil v mednarodnega. Olimpijski plamen v Sočiju je vsaj malo osvetlil doslej skrite resnice.«
Toda večina Čerkezov je prepričana, da svet brezobzirno ignorira njihov problem in njihovo zgodovino. Moskva pa naj bi na olimpijskih igrah zamudila priložnost, da bi z omembo Čerkezov kot nekdanjih prebivalcev Sočija in okolice pokazala pripravljenost na spravo z njimi. »Tako bi (Rusi) dobili veliko več, kot je sto medalj,« je za Die Welt dejal Omar-Faruk Tamzok, predsednik Zveze čerkeških kulturnih društev v Evropi. A po Tamzoku so olimpijske igre tudi priložnost za Čerkeze, da prebudijo svojo nacionalno zavest.
V Moskvi zavračajo vsako diskusijo o Čerkezih. Ti naj bi bili tema, s katero bi radi nekateri v tujini obrekovali Rusijo. mš
