Nikoli ni posebej težko najti kosti za obiranje. Poslati v domovino sliko olimpijskega gradbišča, najti sogovorca, ki je v svojem hotelu naletel na težave, povezane z roki gradbincev. Vse skupaj zapakirati in poslati zgodbo, ki govori, da so Rusi zmetali v svoje igre največ denarja v olimpijski zgodovini, v resnici pa je na prizorišču beda. Resnica s prizorišča je drugačna. Velika večina nas je prepričana, da smo za ceno, ki smo jo plačali, dobili povrnjen vsak rubelj.
Na vsakem koraku se čuti, da je bilo za igre porabljeno ogromno denarja, ker so vsi mogoči objekti povsem novi. Vonj po novem je prisoten vsepovsod. Naj gre za gorske hotele, hiše, vasi in prizorišča ali za obmorski olimpijski park. Znebiti se ne gre le občutka, da je Rusom pri vseh milijardnih naložbah zmanjkalo časa. To se vidi predvsem v okolici novih objektov.
Ker imajo igre v Sočiju pridih Putinovega privatnega projekta, so mnenja večine ljudi po svetu negativna. Toda ogled olimpijskih prizorišč kaže, da si zaslužijo vsako olimpijsko črko. Objekti v obmorskem Sočiju so med najlepšimi na svetu. Tudi prizorišča ob vznožju Kavkaškega gorovja so enkratna, pa naj gre za umetno zgrajene proge ali naravne smučarske terene. Ti so ob pogledu na kavkaške vrhove prekrasni in prostrani. Do njih se je moč v eni uri pripeljati po najdražji cesti na svetu, ki pelje od olimpijske vasi v Adlerju do Roza Hutorja. Na zadnjih petih kilometrih pa so številne gondole, ki te pripeljejo do cilja. Ker tako gostega gondolskega prometa nismo vajeni, se nanj šele navajamo.
Naj bodo olimpijska prizorišča še tako mogočna, nas vse skupaj najbolj zanima 16-dnevni nastop slovenske reprezentance. Le-ta ne bo imela zgolj lepih priložnosti, da osvoji prvo zimsko zlato olimpijsko kolajno, temveč da postavi mejnik uspešnosti za vse čase. Ali zapravi milijarde znanja, kot so Rusi denarja.
