Administrativno omejevanje menedžerskih plač kljub notranjemu zadovoljstvu, ki ga morda ob njem občutimo, namreč popolnoma destimulira delovni vložek in napor, ki ga v svoj delavnik vnašajo zaposleni. Po drugi strani, kot je boleče jasno iz naših dosedanjih izkušenj v državnih podjetjih, tudi visoke plače niso zagotovilo menedžerskega angažmaja, kaj šele uspeha podjetja. Očitno bi torej »pošteno« nadomestilo za opravljeno delo moralo biti odraz sposobnosti zaposlenega, uspešnosti pri uresničevanju ciljev podjetja oziroma lastnika ter njegovih zaposlitvenih alternativ. Slednje naj bi zagotavljalo, da bodo lastniki za svoje kadre plačevali tržno ceno, ti pa dobili tržno plačo za svojo izobrazbo, izkušnje, znanje in sposobnosti.

Pa plače v Sloveniji, poleg dosežene formalne izobrazbe in delovne dobe, odražajo znanja in sposobnosti zaposlenih? Neposrednih podatkov o donosu, ki ga imajo pri nas veščine oziroma sposobnosti, je malo. Celo v svetovni literaturi so študije, ki bi ocenjevale ceno posameznih sposobnosti zaposlenih, izjemno redke. Posredno bi o tem, ali dovolj nagrajujemo znanje in sposobnosti, sicer lahko sklepali iz študij, ki so merile donos na izobrazbo v Sloveniji (npr. Bartolj in soavtorji, 2013) oziroma primerjav med donosi izobrazbe v Sloveniji in tujini, vendar te primerjajo zgolj donos formalne izobrazbe posameznika, kar ne odraža vedno tudi sposobnosti in neformalnih znanj.

Nedavno so praznino pri ocenjevanju donosa na sposobnosti skušali zapolniti raziskovalci OECD, ki so izkoristili objavo anketnih podatkov, zbranih v Programu za mednarodno primerjavo kompetenc odraslih (PIAAC – Programme for the International Assessment of Adult Competencies). Gre za sorazmerno obširno raziskavo, ki je vključila 150.000 posameznikov iz 24 držav, pri čemer so njeni avtorji na respondentih izvedli standardizirane teste pismenosti, matematičnih znanj in sposobnosti reševanja problemov. Še pomembnejše je dejstvo, da so v bazo vključeni tudi podatki o zaposlitvi anketirancev, njihovi formalni izobrazbi in njihove bruto urne plače.

Osnovna ugotovitev konec lanskega leta objavljene študije, ki se osredotoča predvsem na matematične oziroma numerične veščine v 22 od 24 držav študije PIAAC, je bila, da so donosi najvišji v ZDA, kjer en standardni odklon boljši rezultat v standardiziranih testih matematičnih znanj pomeni 28 odstotkov višje plače. Bistveno nižja povezava med donosi in veščinami je v nekaterih evropskih državah, kjer predstavlja enako povečanje izmerjenih numeričnih veščin zgolj 15-odstotno povišanje plače. V nižjih premijah prednjačijo skandinavske države ter Italija in Češka. Z redkimi izjemami (Italija, Slovaška) so bile višje premije za znanje najdene v državah, ki imajo tudi sicer nekoliko višje stopnje dohodkovne neenakosti.

Pismenost in spodobnosti reševanja problemov sta se izkazali za manj pomembna dejavnika pri določanju plačne premije, vsekakor pa ne nepomembna. Če se donos na pismenost še približa tistemu, ki so ga ocenili za numerične veščine, pa je vpliv izmerjene sposobnosti za reševanje problemov na višino plače v povprečju več kot polovico manjši kot pri ostalih dveh. Izmerjena razlika je v določeni meri posledica tega, da so se pri sposobnosti reševanja problemov v okviru ankete PIAAC osredotočali zgolj na reševanje problemov v »tehnološko bogatem okolju« z uporabo modernih komunikacijskih orodij. Ne gre torej toliko za splošno iznajdljivost kot za bolj specifična znanja, ki so bližje predvsem tehnološko bolj vešči mlajši generaciji.

Čeprav Slovenije ne najdemo med državami, ki so bile v študijo vključene, pa ta ponuja dovolj močno opozorilo tudi za nas. Avtorji študije, gospodje Hanushek, Schwerdt, Wiederhold in Woessmann namreč ugotavljajo, da so nagrade oziroma donosi na numerične veščine sistematično nižji v državah, ki imajo velik javni sektor, velik delež sindikalnega članstva in strožjo zaščito zaposlenih. Z izjemo sindikalnega članstva, to je v Sloveniji v zadnjih desetih letih padlo za dobrih 15 odstotnih točk na slabo četrtino zaposlenih, Slovenija dokaj dobro ustreza profilu države, kjer je nagrajevanje veščin nizko. Glede na to, da bodo podatki o plačni premiji za veščine v Sloveniji znani šele konec letošnjega leta, lahko o višini premije za znanje sodimo zgolj posredno.

In ne kaže dobro. Čeprav se izkaže, da države z zakonsko uveljavljeno minimalno plačo nimajo značilno nižje premije za izmerjene veščine, pa Slovenijo, poleg deleža zaposlenih v javnem sektorju ter toge delovne zakonodaje, bremeni tudi dokaj visok delež zaposlenih za določen čas in zaposlenih za nepoln delovni čas, za katere velja tudi nižji donos na znanje. Prav tako sicer razmeroma nizek delež sindikalnega članstva podcenjuje dejanski vpliv sindikatov na pogajanja o plačah in prerazdeljevanje dohodkov v slovenski družbi. Večino dejavnikov, ki napovedujejo primerjalno nizke nagrade za veščine, je prisotnih v Sloveniji, seveda pa to samo po sebi še ne zagotavlja, da so dejanski donosi na veščine pri nas nizki.

Odprto ostaja vprašanje, kakšna je optimalna plačna premija za določene veščine. Kakšno nagrado za sposobnosti smo pripravljeni sprejeti? Je ameriških slabih 30 odstotkov preveč in skandinavskih 15 premalo? Previsoke nagrade za posamezne veščine bi lahko pomenile, da gre v določenih segmentih trga dela za deformirane oziroma nekonkurenčne trge, kjer posamezniki lahko izsilijo monopolne rente. Prav tako bi lahko prihajalo do prehitrega razslojevanja med tistimi z iskanimi veščinami in tistimi, ki jih je tozadevno povozil čas. Po drugi strani prenizke nagrade za uporabne veščine pomenijo, da se nagrajuje primarno formalna izobrazba, delovna doba in seveda poznavanje pravih ljudi.