Vsakič se namreč že med uvodnim spektaklom sprašujem, koliko človeških duš imam na vesti, ker ne gledam raje Tarče na prvem programu. Naj bo Brazilija ali London, Fifa ali Mednarodni olimpijski komite, svetovne medije preplavijo zgodbe o ubogih gradbincih, ki delajo v suženjskih razmerah, o milijardah, ki ponikajo na zasebne račune, in o tem, kako države za nepotrebna športna prizorišča zapravljajo denar, prepotreben šolstvu in zdravstvu. In če gre za olimpijske igre, je tu venomer še članek ali dva o tem, kako je izginil olimpijski duh.

Sam se, recimo, spomnim, pa tudi pisal sem o tem, da je na dan začetka prejšnjih zimskih olimpijskih iger v Vancouvru Nato začel ofenzivo v Afganistanu. A to zgodbo ste najbrž, za razliko od zgodbe o bronasti medalji Petre Majdič, že davno pozabili in ste danes prepričani, da bo olimpijski duh izginil šele letos, zaradi ruskega carja, ki ne verjame v demokracijo in transparentno porabo javnih sredstev. Tako kot boste junija prepričani, da bo prav letošnji nogometni spektakel v Braziliji razkril vso sprevrženost mednarodne nogometne zveze in njenih funkcionarjev.

Takšni smo pač ljudje, prepričani, da se zemlja vsako jutro začenja znova vrteti okoli sonca in da zato sami pišemo svojo zgodovino. In potem bojkotiramo olimpijske igre in ločujemo plastične od steklenih odpadkov in se igramo poštene trgovine in mečemo kovance v klobuke, ki ležijo na cesti, in pošiljamo sporočila na številko 1919 in počnemo še sto drugih človekoljubnosti. Vse dokler nekega dne ne zagledamo Slavoja Žižka, kako se posmehuje vsemu temu početju in nas množi s filozofsko nulo ter nam s pomočjo treh starih vicev in venčka statističnih podatkov pojasnjuje, da naše pridno recikliranje ne more ustaviti globalnega segrevanja in da naša poštena trgovina ne bo odpravila sodobnega suženjstva v Aziji.

Mi ga pri tem seveda pozorno poslušamo, ker Slavoja se, če ste količkaj revolucionarne narave, nekako spodobi pozorno poslušati, in vse bolj nam postaja jasno, da ruski seizmološki center bržkone ni zaznal bojkota olimpijskih iger v Sočiju in da se te tudi po več dneh naše družbeno angažirane akcije nemoteno odvijajo naprej. Kar nam kakšno sekundo zatem potrdi tudi prenos hokejske tekme slovenske reprezentance na drugem programu.

In nenadoma pozabimo na Vladimirja Putina in vse ruske zločine in smo spet samo športni navijači. Sprva morda res nismo najbolj ponosni nase, ampak bolj ko se tekma približuje koncu, bolj se nam zdi, da si naša borbena reprezentanca več kot zasluži našo pomoč, in vse bolj smo prepričani, da lahko tudi s spremljanjem olimpijskih iger prispevamo k boljšemu svetu.

Mi namreč dobro vemo, vsaj tako premišljujemo med premorom pred zadnjo tretjino, da bi uspeh naših hokejistov na olimpijskem turnirju v domovini povzročil pravo malo evforijo in vse nas navdal s prepotrebnim optimizmom in življenjskim elanom, nam dal moč, da se končno premaknemo z mesta, na katerem že leta cepetamo. In nenadoma se, medtem ko se tekma v Rusiji nadaljuje, zavemo, da se s spremljanjem olimpijskih iger v resnici borimo za še višji cilj, kot je boj proti ruski korupciji in nesvobodi, ker se borimo za to, da bi se ljudje v naši bližnji okolici predramili iz letargije, stopili na ulice in se končno zares uprli vsej krivičnosti in grešnosti tega groznega sveta.

Kar vidim nas, kako ponosni stojimo sredi svoji dnevnih sob. Z iztegnjeno pestjo smo v revolucionarnem zanosu skoraj razbili lestenec, a nekaj se nam še vedno ne zdi prav. Na zaslonu pred nami se končuje hokejska tekma, mi pa dojamemo, da smo še enkrat več padli na finto in da navdušeno spremljamo dogodek, ki na najlepši način simbolizira prav omenjeno krivičnost in grešnost sodobnega sveta, in da zato ravnokar teptamo vsa svoja človekoljubna načela ter podpiramo zločinski sistem, odgovoren za nečloveško trpljenje milijard ljudi.

Ja, tako bo to. Ko bo Anže Kopitar po izjemnem samostojnem prodoru v zadnjih sekundah tekme Sloveniji prinesel zgodovinsko prvo zmago na olimpijskih igrah, se bomo mi pred televizorjem zbegani spraševali, kolikšen greh bi bil, če bi od navdušenja skočili v zrak. S praznim pogledom bomo zrli v večjo skupino odraslih moških, ki bodo skakali drug po drugem, poslušali do takrat že počeni glas televizijskega komentatorja in se počutili izgubljeno kot še nikdar v življenju. Edina misel, ki se nam bo pletla po glavi, bo ta, da bi radi razbili televizor.

A bomo dobro vedeli, da bomo potem morali kupiti novega in da bomo tako spet neprostovoljno sodelovali v potrošniški mrzlici in podpirali neko korporacijo. In zato si bomo le obljubili, da bomo od olimpijskih iger v Sočiju naprej dosledno bojkotirali vsa velika športna tekmovanja. Začenši s svetovnim prvenstvom v nogometu v Braziliji. Ali še raje s tistim v Katarju. Za zdaj pa bomo le preklinjali svet, v katerem človek ne more biti načelen.